V zadnjem videoposnetku z letošnjega festivala Dnevi poezije in vina vam ponujamo vse tri častne pesniške goste: romunsko pesnico Noro Iugo, francoskega pesnika Jacquesa Roubauda in slovenskega gosta Tomaža Šalamuna. Portrete vseh treh gostov si lahko preberete v nedavno objavljenem članku, prevodi prebrane poezije pa so na voljo pod posnetki. Prebrane pesmi so vključene tudi v tri antologije, ki so ob tej priložnosti izšle pri Študentski založbi: v antologijo Nore Iuge z naslovom Deklica s tisoč gubami, antologijo Jacquesa Roubauda z naslovom Parnik in antologijo Tomaža Šalamuna, ki se imenuje Kdaj.

Dim lights Embed Embed this video on your site

Dim lights Embed Embed this video on your site

Dim lights Embed Embed this video on your site

NORA IUGA

23.

bilo je dekle Matilda, ki je srca ljubljenih šivalo

v obrobo na krilu; in kaj počno nova dekleta,

pesnice na koncu mostu, kaj one všijejo v obrobe

svojih kril,

v vsakem primeru drugo vrsto mesa.

26.

če me hočeš pojesti, me pojej. devet mesecev me

imej zaprto v svojem trebuhu, v svojih dišavah po

cimetu in luštreku,

v svojih čorbah, in me potem znova sestavi, ven me

vzemi spomladi,

lepo gobo, z lepim belim betom in rdečim klobučkom,

neužitno seveda.

27.

tako sem žalostna, da me je rodila mati, sem

govorila brezovemu drevesu,

ko sem se četrtič sešla z njim, ni se mi zdelo

neprimerno, da se izpovedujeva

drug drugemu, toda povej, kako se tam, na

podstrešjih tvojega lesa, na ozkem ležišču tvojega

lesa, ljubijo ljubimci, s katerimi organi poplavljajo

eni druge, s katerimi nitmi

se sešijejo, da bi se združila zareza med njihovim

mesom, da bi postali

eno, ne da bi nastala brazgotina, nauči me ti, drevo,

kako se v tvoji guberniji

ljubijo moški in ženske, katere tehnike uporabljajo in

ali je njihova sperma zelena?

32.

tako te v tujem mestu na ulici preseneti

znani glas, ki kliče za tabo, ko se ti rokav

zaplete v kljuko na zaklenjenih vratih.

33.

toda jaz nisem ženska, dragi moj – sem se v mislih

pogovarjala z belim Rusom - , zato te delam

pozornega.

jezero je izsušeno in na podzemni železnici so velike

in kot perjanice

bele gospe, ima te, da bi nanje položil glavo.

ali ne slišiš, kako šelesti puh, v krajih, iz katerih

so odšli labodi?

40.

ko je prišla modra ura, me je odpeljal do pojočega

brezovega drevesa.

po zraku so letele roke. polagale so se enkrat na

eno, drugič

na drugo duplino. bile so mirne, ker so bile utrujene. in ko

si ob žvižgu odkril vhod, se je odprla druga, videti je,

da moraš na enem kraju molčati in na drugem peti;

njegova dlan se položi na moja usta.

(prevod: Aleš Mustar)

JACQUES ROUBAUD

SLAST

slast

slast dima

mandljev

slast

slast barke

slast kostanjev

slast

slast šipe

mrtvega kota

slast

prava slast

slast

dima mandljev

slast

barke kostanja šipe

slast

slast večnosti

slast

slast teka

dvojnih cvetov

odtisov

slast

prava slast

prava slast

slast razprostreti se

dušena slast

slast

razprostreti se razprostreti

razprostreti se

         ***                                                         

ulica georges perec

vzpetina. stopnice. brez številk, nekaj hiš samo.

nekega deževnega avgusta sem imel tam srečo

videti, kako so jokale pasijonke. kot bi bilo

na mirnem podeželju. majhne hiše. bezeg. samo

negotovi zvoki mestnega predela brez prometa

skoraj. to soboto v februarju poženem v tek

med tri tisoč šeststo sekundami tišine

svoj pesniški motor meditativnih zlogov.

bolj kot sivi nagrobniki iz kamna in bolj

kot luknje pokopališkega blodnjaka niš, na père

lachaise, je to primeren kraj. počastitev

in priznanje mesta hkrati je ta dragoceni dar

našemu prijatelju s poimenovanjem

ulice zapisane v neusahljivi čas.

(prevod: Nadja Dobnik)