»Pišem načelna literarna razmišljanja o dramatiki. Sem eden redkih, ki lahko na teater pogleda kot literarni zgodovinar, režiser in celo trimesečni direktor. Preizkusil sem se tudi v poeziji, a jo je prevzel nekdo drug, zato sem ostal v dramatiki – tu nimam tekme, imam mir, avtonomijo,« intimna misel kritika brez sodobne kritiške konkurence je uvertura v predavanje, naslovljeno Slovenska politična drama, in v čas povojne dramatike, ki ga Kermauner uvrsti v štiri plodna obdobja: dramatika NOB, dramatika okoli prelomnega leta 55 (čas prvega vala abstraktnega, sentimentalnega humanizma in aktivističnega etičnega boja, kritičnega do partije, predstavniki Zupan, Torkar, Javoršek); dramatika Kermaunerjeve generacije, avtodistrukcija sentimentalnega »moje grupe« (Smole, Rožanc, Strniša) in ludistična dramatika 90 let.  

Dramski teoretik je bil dramaturg v vseh slovenskih gledališčih in eden od pobudnikov Odra 57, ki je deloval do leta 1964. »Za inovacijo smo si zadali iz mehkega, sentimentalnega gledališča narediti moški, trd teater.« Ob tem se spomni Dušana Jovanovića, ki se je Odru 57 takrat pridružil kot mlad ustvarjalec »s čutom za novo paradigmo, ludistično megastrukturo«. Literarni teoretik nas popelje v slikovit besedni prikaz Jovanovićevih Norcev, takoj zatem pa predavanje stopnjuje z zloglasno Rožančevo Toplo gredo, ki bi se, dišeča po resničnem dialogu z oblastjo, skoraj odrsko zgodila. Vroč politični odpor do »ogrete grede« nadaljuje z mislijo na takratni protest grosupeljskih delavcev, ki so v znak miniranja predstave še pred premierno uprizoritvijo dvigali roke, panoje in rdeči v lica kričali: »Dol z Vajglom (op. takratnim urednikom Tribune)!, Dol s Kocbekom!«. Zazdi se, da se v vživetem dramskem teoretiku zbudi vsak spomin, še tako bežen, a v neki gledališki gesti še ne zares pozabljenega časa, razvojno sila pomemben. Nato se izza predavateljske klopi oglasi igralec Kristijan Muck, pomešan med študenti, ki doda: »Rožanc naj molze!«. »Ja, še tako so kričali,« se strinja Kermauner, ki nas je v mislih preselil v čas gorečega partijskega sistema ter mladih kulturnikov, ki na svet gledajo drugače in delajo umetnost, nov teater. Čeprav šokantne predstave ne uprizorijo niti v študentskem naselju (Rožna dolina postane zadnja bilka) ter revolucionarni Zajc, Smole in drugi »odpovejo usrano, nerevolucionarno«, in je zato Kermaunerja naslednji dan na tiskovni konferenci tako sram, da deset minut ne more spregovoriti, in odpoved predstave »po tiho zmenca«, niso, tako prodorno kritiško pero danes, ravnali zelo narobe. Nenazadnje je tudi v svetu fluidne umetniške energije in ustvarjalnih silnic najbrž vse za nekaj zdravo prav. Preprosto in naravno, zgodi se, kot se mora zgoditi.

Gostujoči predavatelj je študentom ljubljanske filozofske fakultete med spominjanji še pripovedoval, da je bil živčen otrok, ki je sanjal strašne sanje, tudi zato, ker je bil oče večkrat zaprt. Mama ga je včasih peljala na torto, oče nikoli, ker »je bil komunist in je sovražil vse sladko«. Prva gledališka igra, ki ga je presunila, so bile Peterčkove poslednje sanje Pavla Golie. V odrski postavitvi je že takrat zlahka prepoznal grozo, obup in izgubljenost otroške duše.