Najbrž sploh ne bi bilo treba izgubljati besed, ampak le napeti ušesa, pozorno prisluhniti in se vrniti v tisti davni pravljični čas, ko so se zgodbe še pripovedovale, v tisti davni čas, ki ga je skušal že 14. leto po vrsti obuditi festival Pravljice danes. Vsako leto se program razširi in še malo pridobi na vsebini, tako da smo letos tako v poslušanje dobili Sago o Hallgerd Svetlane Makarovič, se z njo potopili v svet davnih sag in junakov s poganskimi imeni, tja nekam med 10. in 11. stoletje, v čas dogajanja vsem dobro znane Sage o Njalu, saj gre pri Hallgerd pravzaprav za njeno predelavo, tako da v obeh nastopajo ista čudovita islandska imena, ki toliko povedo že s kombinacijo glasov, med katere so ujeti pomeni. Tako Gunnar Hamundarsson ne more biti nič drugega kot bojevnik, ki hodi na vojne pohode, se vrača z zlatim plenom in uživa čast in slavo, ne more biti nič drugega kot največji junak in najlepši mož daleč naokoli, mož hitrih odločitev in nagle jeze, ki se v svoji svojeglavi domišljavosti kljub svarilom oženi z najbolj trmasto med ženami, Hallgerd. Ta je bila že dvakrat poročena in dvakrat ovdovela, ampak Gunnar, to se vendar sliši tako možato, tako hrabro, pa da ne bi mogel ukrotiti ničvredne ženske, čeprav je ta zares svojeglava in se noče pokoriti niti enemu in edinemu Bogu, ki je v tem času s pomočjo irskih misijonarjev zavzemal mrzle islandske kraje, kaj šele, da bi pokazala spoštovanje do svoje tašče, ki seveda, kot se za pravljično sago spodobi, ne sme biti naklonjena svoji snahi, že ime Rannveig nam to pove, tako malo skozi zobe, da se v r in n-ja ujame vsa njena jeza na sinovo ženo, ki naj bo kar prekleta, ta psica poganska, ki je zapeljala v pogubo njenega najljubšega sina.

Dim lights Embed Embed this video on your site

Medtem ko je junak Gunnar do kolen globoko brodil po krvi svojih sovražnikov, se je ledeno mrzla zima spravila nad njegovo družino, da bi vsi pomrli od gladu, če ne bi Hallgerd ukradla velikega hleba sira, in to dobrima sosedoma, Bergthori in Njalu, ki sta se dala med prvimi krstiti in ji celo dala nekaj hrane, ko je prosila, čeprav sta pri tem kot krščanska človeka, seveda, pazila, da je ne bi obremenila preveč, da revi ne bi bilo treba preveč nositi. Ona pa, tatica, je pregrešila osmo zapoved nove vere, greh je greh, četudi je morala preživeti družino, greh je greh, zato jo celo mož kar udari in ona mu iz užaljenega ponosa niti ob smrtni uri noče pomagati. Čez mnogo let molka in tišine, ko zakonca med seboj nista spregovorila besede, Hallgerd Gunnarju iz svojih las noče splesti nove tetive za njegov čudežni lok, ki bi ga lahko rešil pred napadalci, ker novi Bog morda res odpušča vsem in vsakomur, medtem ko poganska Hallgerd noče pozabiti. Brez slabe vesti pusti moža umreti, zato naj bo kar prekleta, naj bo prekleto njeno uporno nekrščansko ime, ki je še danes na Islandiji prava redkost, in naj bodo prekleti njeni dolgi razpuščeni lasje, ki se kot vitice ovijajo okrog inicial v knjigi, ki je prelepo oblikovana, da bi bila namenjena le za branje, ker to je knjiga tudi za občudovanje, njena zgodba pa zares zaživi šele, ko je pripovedovana, zato bi ji moral biti priložen še CD, da bi v ušesih pričaral tisto vzdušje, ki sta ga skupaj oblikovala Svetlana Makarovič in Milko Lazar. Scenska glasba, napisana posebej za to priložnost, se izmenjaje vključi v sago ter nikakor ni samo premor ali podlaga, ampak enakovredno besedi skupaj s pomenom vred zadoni v prostor, da je zgodba jasna in glasna in hkrati ostajajo v ušesih ujeti zvoki in zveni iz tistega davnega poganskega časa, časa ogrinjal in oglavnic, časa škratov Virvirov z režečimi obrazi in pošastnega Skuggabaldurja, ki preži na Hallgerd na vsakem koraku, ona pa ostaja pokončna, čeprav se plazi, predvsem pa trmasta in svojeglava, da je vsakomur takoj jasno, na koga nas spominja, da je vsakomur takoj jasno, da zgodba sploh ni tako davna ...

Dim lights Embed Embed this video on your site