Prejšnji teden se je odprl 26. slovenski knjižni sejem. Čas, ko so knjige končno malo bolj poceni (a nekatere ostanejo kljub temu še vedno (pre)drage). Spremljali so ga različni dogodki in dajali občutek tiste ta prave sejemskosti, instanten domač občutek decembrskega druženja, zabave in sodelovanja pri kulturnih dogodkih. Med prelistavanjem knjig sem tudi sama prisedla k razumnikom, ki so čakali na predavanje Marka Uršiča. V upanju, da bom sploh kaj razumela.

Filozofi velikega kova včasih razglabljajo o takšnih umotvorih, da se zdijo precej odtujeni od vsakdanjega dogajanja. Pomirjalo me je to, da bodo velike besede (beri: termini) verjetno omiljene vsaj zaradi konteksta dogodka. Ko sedaj, pregledujoča zapisane alineje pogovora z Uršičem, ki ga je vodil Zdravko Duša, in premišljujoča o dogodku sedim za računalnikom, opažam ne tako pomembno, a tudi ne zanemarljivo podrobnost. Uspelo mu je govoriti o zaresnih zadevah – precej vabljivo. Svet filozofije se mi je s stola v Cankarjevem domu in se mi tudi sedaj, doma, zdi mikaven.

Soljena faktografija:

1. Namen pogovora je bil predstaviti Uršičevo zadnjo knjigo Jesen, podnaslovljeno Daljna bližina neba, ki je izšla maja tega leta. Spada v (za zdaj še) tetralogijo imenovano Štirje časi. Čeprav ravno zdaj zima beli po naših krajih, avtor svoje Zime nima namena priganjati. A prišla bo. Že zdaj namreč plete besede v tople šale, da bo ob pravem času zavit vanje, ne da bi ga mraz zgrizel do kosti.

2. Projekta štirih knjig, med katerimi so poleg Jeseni tudi Pomlad in dva dela Poletja, se je lotil, ker je želel ohraniti in razvijati filozofsko celovitost. Izjava deluje rahlo mistično, a ni tako, če celovitost pripišemo izrazju in spoznanjem. Pri tem pa je premišljeval tudi o komunikativnosti filozofije, ki velikokrat ravno zaradi tega želenega cilja pade na poljudno raven in izgubi težo eksaktnosti. A tudi militarizacija jezika filozofije ni prišla v poštev. Dilemo je rešil s (samo)dialogi, ki jih v knjigah pripiše različnim protagonistom, in literarnimi vložki različnih avtorjev – filozofov, včasih tudi s sanjskimi anekdotami. Knjige so tako iskanja in zrcaljenja njega samega, hkrati pa se s ponovnim branjem ustvarja sinergija, saj spisane knjige avtorja velikokrat napeljejo na kakšne nove misli.

3. Pomlad brsti v človeški jaz, v čas in prostor ter bogati videnja narave. V prvem delu Poletja (O renesančni lepoti) se ukvarja s florentinsko renesanso, v drugem delu Poletja (Sedmerke) pa se avtor pomakne severno, preko Alp. Spremeni okolje, a obdobja ne. V obravnavanih temah tega obdobja avtor najde možnost za reartikulacijo celovitosti. Nekje na poti zgod(b)ovine naj bi človek celovitost spoznanj založil, a jo je takrat tudi začel ponovno iskati. Izgleda pa, da z najdbo nismo nič kaj previdno ravnali, saj smo na celovitost hitro pozabili. Ali pa smo jo izgubili za vedno? Poskusi premagovanja hrepenenja po celovitosti spoznanj, ki so odsotna, a zaznavna, so očitno še aktualni. Sam dokaz je avtor oz. njegove knjige.

Jesen pronica v sam kozmos. Samost letnega časa pa privede do vprašanja o smislu obstoja vesolja. Take vrste vprašanj, mitološke zgodbe antropogeneze in podobna vedenja, se zdijo avtorju pokazatelj, da smo ljudje bliže nebu, kot si domišljamo.

Besede Uršiča pa se niso pomudile samo pri knjigah, pač pa tudi pri dejanjih, ki nastanek knjig prednjačijo ali pa mu sledijo. Paradoksi:
1. Pisanje filozofije je zahtevno. »Ko pišeš filozofijo, moraš vedno pisati živo filozofijo,« pravi Uršič. Filozofija, njen jezik in polemiziranja so torej nekaj, kar se odvija tukaj in zdaj. Premiki v filozofiji pa so v veliki meri odvisni od akademske sfere filozofije. »Navodila«, ki jih piše državna politika, so danes takšna, da se je za habilitacijo potrebno ujeti v mrežo pridobivanja potrebnih točk – kolikor referenc, toliko bliže si k pridobitvi statusa poglavarja. To nabiralništvo (pridobivanje Merkatorjevih pik, se opravičujem, habilitacijskih točk) je krivo, da se v slovenskem akademskem prostoru ustvarjajo nekakšni novi trendi. Uršič kot redni profesor na Oddelku za filozofijo opaža aksiom, ki se glasi: »Znanstveni teksti so v angleščini, tisti za študente pa v slovenščini.« Slednjega pripisuje ravno habilitacijski politiki, a meni, da bi moralo biti drugače in da bi morali uporabiti slovenščino tudi za izražanje zapletenih misli. Ker se da.
Ob tem pa sama pomislim na filozofske tekste, pospremljene z zapletenimi besedami, zapisanimi v tujih jezikih. Te prinašajo dolge ure sedenja do trenutka razumevajočega razsvetljenja. Še manj pa pomaga, da jih ob prevodih spremlja ničkoliko utemeljevanj teh istih prevodov in posledično tudi že pomenov. Zdi se, da je jezik pisanja, razmišljanja včasih nekaj podobnega kot znani tujec.

2. Izdaja knjige je pospremljena z zagatami v založništvu. Ob izdaji filozofske knjige založba ne naredi iz nje bestsellerja. Dotični filozof meni, da bi ravno založbe lahko poskrbele za ustrezno trženje filozofskih knjig in iz njih napravile kupno atrakcijo. Pripomni pa še, da se pisatelj, ko prinese knjigo na založbo, počuti kar malo krivega za povzročanje velikih stroškov, medtem ko na drugi strani založbe seveda dobijo subvencijo za izdajo knjig. Kakšen zanimiv efekt krivde, ki bi jo lahko razumeli že kot odgovornost. Pa še kako neumorno nas spremlja! Takšni brezvezni zajedalski občutki so, v teh časih, ko so (skoraj) vse oči zazrte v papirnati imaginarij (beri: denar), prisotni tudi na drugih področjih, odvisnih od financ. Popolnoma sami naj bi bili odgovorni za to, da ne premoremo zahtevanih kvalitet. Najbolje je, da se pisatelj filozofskih knjig nauči, kako knjige tržiti sam. Tako se bo založbi za povzročanje tegob ob izdaji najbolje oddolžil. Zato: filozofi, ki pišete knjige – v politiko! Glede na številčnost publike, ki je prisluhnila pogovoru – vsaj če vzamemo v obzir konotacijo trženja – pa ne morem niti pripomniti: ali pa na sejem!