Debatne kavarne na knjižnem sejmu skoraj vedno ponujajo zanimive pogovore. Za vse tiste, ki so si naslov sredinega (1.12. 2010) razgovora razlagali po svoje (sodeč po citatu Cirila Kosmača: »Zmeraj pravim, da je poglavitno pisateljevo delo in ne njegovo življenje. Vendar moram odkritosrčno priznati, da tudi mene zanima življenje pisatelja, čigar knjigo berem.«), pa je bila resnična tema morda nekaj drugega kot tisto, kar so pričakovali. Gosta debatne kavarne, mag. Marijan Rupert in pesnik Jure Jakob, nista govorila o zalezovanju živih pisateljev, temveč o raziskovanju že preminulih – in obenem izpostavila probleme, ki se ob tem pojavijo.
Razumevanje pisatelja, pesnika, ki ga ni več mogoče povprašati o njegovem delu, je tako omejeno le na njegovo zapuščino. Neobjavljena dela, rokopisi, pričevanja postanejo edina vez z miselnim in idejnim tokom avtorja, njihovo raziskovanje pa postane nujno za pravično interpretacijo dela. Pa vendar, kako daleč je dovoljeno iti v tem vdiranju v zasebnost nekega umetnika?

Jure Jakob, avtor monografije Otroški pogled, v kateri se ukvarja z interpretacijo pripovedništva Lojzeta Kovačiča, se je sam pri raziskovanju osredotočil le na avtorski opus, brez kakršnegakoli zanimanja za pisateljevo osebno življenje. Na prvo mesto Jakob postavlja umetniško delo, ki naj bi se ga obravnavalo brez vzporednic s pisateljem. (To pa je glede na avtobiografsko naravo Kovačičevega dela zagotovo precejšen dosežek. Morda nemogoč?)

V kolikšni meri je mogoče ločiti pisateljevo delo od njegovega osebnega življenja? Pogled bralca tega nemara ni sposoben storiti: delci avtorjevega življenja se zanj povezujejo z njegovo pripovedjo. Branje literarnega dela je vstop v literarno intimo in tesno povezavo z ustvarjalcem. Vendar gre večinoma le za drobce časa, v katerem je avtor živel, saj sam ne dopušča vstopa v svoj svet, ki se mu zdi manj pomemben od fabule.

Prav Lojze Kovačič (zagotovo pa tudi drugi slovenski pisatelji, ki niso ločevali svojega življenja od svojega dela) spreobrne ta koncept. Ne gre več za pisateljsko ustvarjanje, v katerem je avtor vključen le kot tekstopisec Balzacovega kova, ki v svoji temni sobi ob nočnem pisanju romanov spije tudi do šest litrov kave, temveč za ponovno pomembnost življenja in njegovo ovrednotenje. Vsako avtobiografsko delo je pravzaprav, kot je to potrdil Jakob, dvoglasje, opisovanje samega sebe s položaja nekoga drugega, a vendar še vedno znotraj lastne osebnosti: je soočenje ega in alter ega.

Mnenje, da se pri raziskovanju nekega avtorja ni potrebno spuščati v sfero njegovega osebnega življenja, se vendarle ne kreše z mnenjem, da je potrebno raziskati njegovo delo. Raziskovanje celotnega opusa nekega avtorja, tudi neobjavljenih del, nudi vpogled v nastanek nekega dela, v avtorjevo razmišljanje, ali kot je opredelil mag. Marijan Rupert, vodja rokopisnega oddelka v NUK, omogoča osvetlitev dela z vidika časa in prostora, v katerem je delo nastajalo.

Rokopisni oddelek v Narodni in univerzitetni knjižnici resnim raziskovalcem na vpogled nudi zapuščine številnih slovenskih avtorjev, vse od Valentina Vodnika naprej. Za lažji dostop do dediščine po pisateljevi smrti, ko le-ta lahko postane kulturna dediščina državnega pomena, se za določene predaje dogovarjajo že z živečimi avtorji, ki tako lahko vnaprej izročijo rokopise svojih pomembnejših del. Razumljivo je, da je pri zbiranju avtorjevega opusa najtežje prav dogovarjanje z dediči, ki imajo v lasti večino dokumentov.

Primer Cirila Kosmača je še posebej pereč, saj je dostop do njegove zapuščine raziskovalcem onemogočen. V arhivu hranijo samo dokumente, ki so jih prejeli iz drugih virov, ne pa iz rok Kosmačevih dedičev.

Položaj lastnika in upravljavca zapuščine določenega pisatelja ima neprimerljivo velik vpliv na literarno javnost, predvsem zato, ker je presoja o pomembnosti določenega dokumenta prepuščena lastniku in ne več pisatelju samemu. Nemara izdajanje zapuščine, za katero pisatelj ni hotel, da bi kdaj ugledala luč sveta, ne bi bilo v skladu z njegovo voljo; prav tako pa lahko šele raziskovalec zapuščine odkrije kakšno delo, ki je za literarne zgodovinarje neprecenljivega pomena. Ali v imenu morale: kako opravičljivo je samocenzuriranje in zažiganje dokumentov, ki se zdijo dedičem sporni, kot se je zgodilo v primeru Simona Jenka?

Mag. Marijan Rupert je posebej izpostavil tudi Integrale Srečka Kosovela, ki jih je upravljavec njegove dediščine, Anton Ocvirk, izdal šele leta 1967. Morda je Ocvirk deloval v skladu z duhom svojega časa – za izdajo je namreč izbral trenutek, ko zbirka ni mogla biti več spregledana. Vendar bi bil njihov vpliv na slovensko literarno prizorišče lahko povsem drugačen, če bi bili izdani takoj po pesnikovi smrti.

Ali, kot marsikdo rad navaja: kaj bi se zgodilo z literarnim svetom, če bi Max Brod upošteval Kafkovo zadnjo željo: »Moj dragi Max, moja zadnja želja je, da zažgeš, ne da bi kdo prebral, vse kar puščam za sabo?«