Gotovo pa je proces privabljanja občinstva sestavljen vsaj iz dveh delov: en del sestavljajo organizatorji dogodkov sami, drugi del pa so mediji, ki naj bi stvar povedali naprej. Prav na medije tekom debate pade nemara največ kritik. Kot pove Ivo Stropnik, organizator velenjskega festivala Lirikonfest in pobudnik nagrade čaša nesmrtnosti, je denarna logika tudi pri oglaševanju poezije enako neizprosna: na nacionalnem radiu je treba tudi za oglas o pesniškem dogodku plačati po tarifi evro in pol na besedo. Slabo razlikovanje medijev med pomembnejšimi in manj pomembnimi oglasi in napovedmi pa se nadaljuje tudi na nivoju novic. Ali kot z anekdoto ponazori Zora A. Jurič, organizatorka Pesniškega turnirja:  nekoč je na tiskovno konferenco o turnirju prišla ena sama novinarka. Komični kontrast je bil v tem, da se je na sosednji konferenci ljudi kar trlo in sardinilo: odmevno in s tračarskim pridihom se je namreč cepila slovenska politična stranka. Še vedno ali vse bolj torej velja, da je eden najboljših trnkov za medije eksces, ki pa mu umetnost in kultura, vsaj takemu površinskemu, seveda nasprotujeta.
Pa še na eni ravni je opaziti razlike: dogodek, o katerem se obširno poroča v lokalnem časopisu, bo deležen (ali pa sploh ne) le kratke objave v večjem mediju. To poleg Juričeve potrdi tudi Petra Koršič: dogodki LUDa Literatura, in teh ni malo, so do sedaj dobili le malo objav, kar jih je bilo, pa so nastale v lokalnih časnikih. Nekaj več pozornosti si zaslužijo festivali, če pa dogodki obstajajo sami zase, imajo za medijsko pozornost bolj malo možnosti. Celo Mlade rime, ki so festival, živijo povsem izven pozornosti medijev, pove Dintinjana.

Kaj pa privlačnost dogodkov samih? Pesniški turnir je, kar se tiče tega, gotovo primer dobre prakse: vsako leto privabi od 250 do 300 ljudi, da v Kazinski dvorani SNG Maribor že zmanjkuje prostora. Poleg tega Juričeva izpostavi še eno uspešno akcijo, pri kateri je sodelovala tudi Manca Košir: desant na oddelek za perilo v veleblagovnici Nama, kjer so pesniški gverilci prebirali erotično poezijo, nakupovalci pa ostajali na oddelku bistveno dlje kot ponavadi. »Pomemben je stik,« pove Juričeva, »da so poslušalci tudi sooblikovalci: sami berejo, razpravljajo, izbirajo svoje favorite ...«

In bolj ko se bližamo srcu stvari, še eno neizogibno vprašanje: kaj pa poezija sama? Koršičeva vidi v tem elementu pesniške popularnosti nekakšen paradoks: dandanes so pesmi pisane v »nevzvišenem« prostem verzu, jezik je dostopen, tudi pogovoren, in uporablja najrazličnejše ravni; tudi motivi poezije bi morali biti današnjim bralcem blizu. Pa vendar moderna kvalitetna poezija vseeno ni brana; na seminarjih Filozofske fakultete menda ravno najnovejše pesniške zbirke (ne po odločitvi profesorjev, pač pa študentov) izostanejo ...

(Tu bi si poslušalec/poročevalec – in, vnaprej apologetično doda, zgolj in samo ljubiteljski bralec poezije – dovolil svoj glavni pomislek: je prosti verz res tako privlačen, kot je bilo rečeno na večeru? Po eni strani je v moderni poeziji gotovo prisotna njegova velika inflacija: vabljivega momenta pesniške inventivnosti, ki ga je morda obdajal pred sto leti, torej gotovo ni več. Danes prosti verz sam po sebi gotovo ni tisto, kar bi posebej vabilo k branju, videti je neizviren in pust – sploh zato, ker je, pa čeprav menda tako prost, ujet v zelo konvencionalne oblike. Poleg tega pa ga, ravno zaradi njegove prostosti, še vedno obdaja ideologija »umetniškosti« – proces bralčevega premišljevanja torej poteka nekako takole: videti je zelo enostavno in formalno nezahtevno, torej mora biti smisel nekje drugje: gotovo za tem pisanjem stoji globoka filozofija, težko prebavljive estetske teorije, skratka, težke miselne ovire. Bralec zato lahko dolgo bulji v verze, v iskanju umišljene globine pesmi povsem spregleda njeno površino in na koncu, ko ne najde tistega, kar je iskal – omaga.
Po drugi strani pa velja pomislek tudi trditvi o dostopnosti dandanašnjih pesniških motivov: prav nasprotno se zdi, da se poezija pred vsakdanjim svetom zapira. Vzorčni primer sodobne pesmi je nekakšna usedlina osebnega psihološkega doživljanja sveta, ki pa ga je brez poznavanja ozadja tega doživljanja težko zares razumeti. Kam je izginila poezija, ki je stvari govorila tako rekoč naravnost in poleg tega ne zgolj iz osebne psihe, pač pa tudi iz družbe? Kam so izginile jasne, pa zato ne manj kompleksne ali bleščeče izdelane pesmi v stilu kakšnega Janeza Menarta?)

S poezijo je skratka (sodeč po začetni anekdoti in opisani debati) že od nekdaj križ. Kljub temu se pogovor zaključi v pozitivnem tonu: Veronika Dintinjana opozori na rubriko v časopisu Dnevnik, ki redno predstavlja mlade pesnike in pisatelje. Kljub vsem kritikam medijev se torej najde tudi prostor za pohvalo.
In da bo konec, tako kot začetek, dvojen: med tipkanjem tegale poročila se za avtorjem usede skupina študentov, kaže da niti ne komparativistov, in spontano prične pogovor o Šalamunu. A že spet in kot po pričakovanju: Poker. »Še ena gobica!« In smeh.

*Anekdota je zapisana in rahlo nadgrajena na podlagi naslednje izdaje del Krilova: Krilov, I. A.: Basni. Maribor: Obzorja, 1974. Parabolo je prevedel oz. poslovenil Mile Klopčič.