Nabrusite pete in našpičite ušesa, dogodek je v mestu, dogodek, ki ga ne smete zamuditi! Na vrat na nos in brez praskanja po glavi do 30. oktobra poletite kot sneta sekira na razstavo v Mestni galeriji. Dobesedno brez besed se boste na vsa usta nasmejali, ker molk je zlato, kdo dandanes tega ne bi vedel, čas pa denar, zato razstavi namenite le nekaj časa, denar pa prihranite – ogled je namreč brezplačen. Tako kar brez skrbi, četudi ste brez prebite pare in praznih žepov, ne bo treba zategovati pasu, saj na vaš rovaš ne bo nihče zaslužil ničesar. Pomembno je le, da oblečete hlače, ki jih znate nositi, in rečete: kocka je padla, alea iacta est, prav tako po latinsko kot stari Rimljani, ki so zakockali kupe denarja, gemblarji stari, da se je morala vmešati roka pravice in prepovedati vse skupaj, ker sicer bi šle beraške palice še predobro v promet.

Vajeni smo sveta neštetih pomenov, v katerem je vse prepleteno z vsem in vsaka beseda v sebi nosi še toliko asociacij, aluzij in metaforičnosti, da se znajdemo v slepi ulici Borgesove babilonske knjižnice, ki je seveda, kdo tega ne bi vedel, neskončna. Vse nekam kaže, vse se na nekaj nanaša, da smo dobesedno razumevanje sveta ohranili le še v policajski pameti iz tistih starih vicev, v katerih vrli možje postave seboj v avtu prevažajo sekire, da lažje sekajo ovinke, ali pa si na nogo nataknejo uro, da gredo v korak s časom. Avtorji razstave so skušali oklestiti frazeme, jih tako rekoč dati iz njihove metaforične kože tako kot svetega Jerneja, jih sleči do golega bistva kot Zvonko Čoh svojega Joža in jih razumeti na samo en, dobeseden način, dokler niso na koncu resignirano priznali, da dobesednost ni mogoča, ker tudi ta odpira širok prostor novih idej.

V novi luči naenkrat ne vidimo le frazemov. Tudi čisto običajni predmeti, na katere pogledamo iz drugega zornega kota, spremenijo svoj pomen: tarča v obliki srca s starega ljubljanskega strelišča pod Rožnikom, v katero je slavnostni strel izprožil sam presvetli cesar Franc Jožef, tako služi kot ponazoritev frazema zadeti koga v srce. Vizualno predstavljen frazem bomo v večini primerov prepoznali že na prvi pogled, še preden bomo prebrali, kaj sploh ponazarja. Da to drži, se lahko prepričate z ogledom filmčka na tejle povezavi. Frazemi so namreč stalne besedne zveze, ki so tako zelo ustaljene v naši rabi, da se niti ne sprašujemo več o pomenu posameznih sestavin, ampak jih avtomatično razumemo v prenesenem pomenu. Tako zvezo ''spraviti koga na kant'' razumemo vsi, čeprav živemu krstu (hm, kako bi razložili tega?) ni jasno, kaj naj bi ta kant sploh pomenil. Takšnih frazemov, katerih pomeni posameznih sestavin so se že zdavnaj pozabili, se seveda ne da prikazati dobesedno, po drugi strani pa se na razstavi lahko naučimo, kaj je rovaš, beseda, ki se je ohranila bolj kot ne le še v frazemu, spraviti na rovaš koga/česa. Čeprav se besede ne uporablja več, v slovarjih najdemo, da gre za palico z zarezami, s katerimi so na njej označevali dolgove. Če hočete videti, kako te palice izgledajo, pa, hop, na razstavo.

Prepričajte se na lastne oči in si oglejte zbrane frazeme kar lepo po vrsti, tako rekoč od a do ž, s č-jem in š-jem vred, saj je Kulturni center Univerze v Celovcu Unikum poskrbel za dvojezične nudelce v vaši najljubši nedeljski goveji župci. Tako slovenskemu narodu ne bo treba jesti trave, kot je to počel umetnik Siniša Labrović na nogometnem igrišču, kjer se sicer podijo junaki naroda, ki zajemajo življenje z veliko žlico, se igrajo življenje na veliki nogi, prav nič lačni, ampak tudi ne do grla siti nenehnega streljanja na gol. Soočite se z dobesednostjo iz oči v oči, kot je to storila Maria Ångerman s španskimi frazemi, ki v njenem maternem jeziku – švedščini, ne pomenijo ničesar. Da bi si jih lažje zapomnila, jih je enostavno narisala – tule se nam utrne misel, da šele tuje frazeme lahko zares razumemo le na dobesedni ravni. Ali pa jih sploh ne razumemo, ampak to je že druga reč.

Opozarjam vas le, da imejte oči na pecljih, saj so prav na sredo ozkega prehoda z zlim namenom nastavili kamen spotike, takoj za njim pa sledi Gatnikov strip iz Magne Purge ''Nesreča nikoli ne počiva'', zato se vam lahko zgodi, da boste padli na kolena ali pa se enostavno znašli na tleh in, ojoj, to bi bilo šele nespametno, da bi po vsem tem, bohnedaj, skušali vstati z levo nogo! V tem primeru bi bilo pa že bolje, da po padcu raje obsedite tam križem rok in niti s prstom ne mignete, ampak potlej kar sebi pripišite, da boste zamudili vse tisto, kar na razstavi še čaka na vas, zato morate zbrati nekaj poguma in imeti jajca, da poskusite. Ker nikoli ne veste: morda vam pa pade sekira v med in se boste zlahka postavili na noge – bomo držali pesti za vas, saj nimamo kamna namesto srca kot Giovanni Morbin, ki si ga je dal za en teden prišiti na prsi, hkrati pa je v drug kamen v obliki srca izdolbel posodico in jo napolnil s svojo krvjo. Vse v imenu umetnosti, medtem ko nesrečnik iz 17. stoletja enostavno ni imel izbire, ko so ga mučili tako, da so mu od palca na nogi do palca na roki odrezali jermen, skratka dobesedno odrezali jermen s hrbta – takšnele torturne prakse je šele v 18. stoletju prepovedala modra Marija Terezija, ampak do takrat je zaradi njih preteklo že nemalo krvi.

Kri pa ni voda, ki še za v čevelj ni dobra, kri je kri, da nam kar zaledeni v žilah, ko zagledamo luknjo v kolenu, ki si jo je Ive Tabar na performansu v Kopru s kirurškim svedrom dobesedno zvrtal v koleno, da bi opozoril na vse luknje v evropskem sistemu. Vsega masla, ki se nam je nabralo na glavi, se pač ne da pomesti kar lepo pod preprogo – kako smo se lepo navadili tega frazema, ki ga še pred dvajsetimi leti skorajda nismo poznali! – kot se tja spodaj ne da pomesti tudi vsega prahu na razstavi: tistega pravega, ki so ga v obliki vzorca na preprogi pometli na sredo razstavne dvorane, kot tistega metaforičnega prahu, ki se dviga predvsem ob kontroverznih idejah, ob katerih bi vam bilo vsaj pred vašo babico ali staro teto nekolikanj nerodno. Umetniška skupina Provokart je certifikate, te upe naše takratne bodočnosti, v stilu oglaševalske kampanje ''vsaka ima svoj faktor'' državljanom vtaknila kar lepo v rit: v družbi AnusA bodo najbolje shranjeni pred raznimi investicijskimi družbami, pidi, kadi in kar je še tega. Če so se umetniki v prejšnjem primeru vsaj malo približali meji slabega okusa, pa je šel Alban Muja dobesedno čez mejo – in to ne katerokoli, ampak čez zloglasno ameriško-mehiško mejo, ki marsikomu pomeni pot v svobodo. To dobesedno prečkanje meje dobi še dodaten simbolen pomen, ker je Alban Muja s Kosova, prav tako skrbno nadzorovanega območja, in ker je dal svojemu delu ironični naslov Ujemi me.

Kljub resnim tonom nekaterih del pa je razstava v večini prežeta s humorjem: kako tudi ne, saj smo že omenili vice o policajih, ki so smešni prav zaradi nasprotja med prenesenim in dobesednim pomenom. Besede imajo toliko pomenov, da jih vedno najprej dojemamo metaforično, v prenesenem pomenu, šele kasneje se sprašujemo o dobesednih sestavinah. Pri frazemih takšno spraševanje zabava, sploh če je prikazano še v sliki, kar že od pamtiveka izkoriščajo tudi karikature in stripi – spomnimo se samo zgoraj omenjene Magne Purge ali pa nenazadnje pred kratkim izdanih Striporekov Iztoka Stritarja. Ob tem se vsaj meni pred oči nariše tudi odlična Lavričeva karikatura izjave tedna pred leti v Mladini: Janša in Drnovšek spet v laseh – bolj kot ne plešasta možaka v resnici seveda drug drugemu nista izkrivila niti lasu na glavi, zato nas prikaz dobesednega razumevanja spravi v smeh.

Upam, da se vam vse skupaj ne zdi le mlatenje prazne slame in da je tole pisanje brez repa in glave, krščenmatiček, ne kažite s prstom name! Tale fin šmorn so zakuhali v Društvu za domače raziskave skupaj z Alenko Gregorič in strokovnimi sodelavci in res vsi zavihali rokave, saj poleg vsega omenjenega najdete na razstavi tudi ljudi z maslom na glavi, ki se jim cedi kot med in mleko prek obraza, pa tudi onega junaka, ki se je na krožnem križišču v Bolgariji eno uro vrtel v krogu. Potem boste, ker tudi slepa kura zrno najde, našli še človeka, ki skuša priti z glavo skozi zid, pa drugega, ki se je v zid zaletaval kar z rogovi. Ti naj bi bili namenjeni samemu Mussoliniju, pa jih je njegov ded, ki je delal pri poštni železnici, zamenjal za manjše, večje pa prihranil zase in za prihodnje rodove, da jih lahko kažejo okrog kot znak upora. Čisto na vrhu pa v zadnji sobi z že malo težkimi nogami od vseh stopnic ne spreglejte C-mana, roko pravice, ki v svoji uniformi, polni avtoritete, paradira po Ljubljani in se bori za avtorske pravice.

Jaz si zaenkrat nad vsem tem umijem roke s tistim tekočim milom, na katerem piše: milo za drago, spodaj pa še roka roko umije. Tega mila na razstavi ne boste našli, ker se je Damijan Kracina še bolj potrudil in izdelal aromatizirano rastlinsko milo v obliki roke, ki ga najdete kje drugje kot tam, kamor gre še cesar peš. Vi pridite lahkih nog in odprte glave in da ne bomo dlakocepili dalje, za konec le še tole: nabrusite jezike kot hudič babi na panjskih končnicah in obvestite čim več ljudi, kje se lahko danes človek zastonj nasmeji, saj je to v teh recesijskih časih zagotovo zlata vredno.

Čas je denar in saj vemo, kako je: en korak v levo stran, en korak v desno stran, pa nam jih za nekatere stvari zmanjka. Če je torej vaš zajec v takem grmu, da vam bo golob pobegnil na streho, lahko vržete oko na razstavo tudi v naši fotogaleriji. Seveda pa vam še vedno polagamo na srce, da se o njej prepričate ne le na tuje, temveč tudi na lastne oči.