I Petnajst do rapsodije erotike

Z obrvi mi je kapljal pot, zdelo se mi je, da v izdatnih kosmih, kakor slina furmanskemu kljusetu z napol odprtega gobca, kadar goni voz gor na kakšen strmi vršac. Ob hitri hoji se je mokra srajca lepila na hrbet in me hladila z lastnim, že rahlo postaranim švicem. In vsakič, ko se je premočena plahta pritaknila kože, sem sam pri sebi kriknil en »ajsa!«, kakor bi me pičil kakšen mali škorpijonček ali kaj podobno nadležnega ... »Ne bit pička!« je siknila podla, živalska, nagonska stran uma in imela je prav.
Ker sem v resnici že zamujal.
Pospešil sem korak, če bi zgrešil ta edinstveni poklon vsemogočni erotiki, bi resno razmislil o kakšnem polikarpovskem zamahu sekirice po lastnem mezinčku ali dveh, preprosto nisem smel zafukati. Žareč kot oglje sem planil na sredo uličice.
»Je to to? To ni to. Nekaj ne štima, nekaj ne štima, ne, tukaj nekaj ne štima ...«
Pred galerijo Kresija na Stritarjevi ulici je bil, petnajst do dvajsete, utrip takšen kot na katerikoli drug dan. Dobro, pred izložbo je bila postavljena lesena miza, okoli katere se je, z majhnimi ročnimi valjarčki, mrzlično premikal brbotajoč roj kakih petih, šestih ljudi. Poleg mize je bil tam še majhen gradbeni valjar, vrh katerega je zdolgočaseno sedel za dotično priložnost najeti mladenič, roke so mu mrtvo bingljale ob volanu. Izgledal je, kot da krvavo potrebuje cigareto, izgledal je, kot da bi za cigareto s svojim valjarjem povozil samega župana, pravzaprav sploh kogarkoli ...
Ampak jaz nisem imel cigarete. Imel sem samo svojo beležnico in škatlico Nalgesinov (razburjenje, enega sem že pohopsal) in občutek, da sem nekaj orenk zajebal. »Najverjetneje datum ali pa vsaj uro.« V trenutku miselne prebave najverjetnejše razlage vsega tega sem le nekaj metrov od mize zagledal leseno, rumenkasto tablo, na kateri se je bohotil razglas:

Pustite se zapeljati dražitelju Vidu Valiču, ko vam bo kričal ceno plakata, natisnjenega z gradbenim valjarjem v fantastični nakladi le 15 kosov. Odprite svoje denarnice in si privoščite kos, za katerega ne dvomimo, da bo že v kratkem času postal iskano blago med zbiratelji.

Hip zatem pa sem zagledal še visoko in sloko postavo mojega fotografa, lepega fotoPrepeluha – nežno kot gozdna vila, skorajda nevidno je šelestel okoli skromnega dogajanja in skrbno fotografiral. Ni se mi zdel preveč navdušen. Stisnil me je pekoč občutek krivde, ker sem ga, polnih ust o »eksploziji vizualne mesenosti, rapsodiji erotike, o kupu slinastih, od perverzije spačenih obrazov, ki bodo sodelovali na dražbi«, naplahtal v sodelovanje.
»Em ... vse skupaj je malo drugače, kot sem si predstavljal,« sem izjecljal, bolj v opravičilo, kot v pozdrav. Nasmehnil se je, gesta nepoboljšljivega šarmerja, najbrž bolj iz vljudnosti kakor iskrenosti.

II Preludij ali kabaret na Stritarjevi

Iskreno in rahlo bebasto, kakor nerazvito otroče sem se razveselil, ko mi je eden od urednikov AirBeletrine predlagal, da napišem reportažo o dražbi z naslovom Erotika in tipografija, ki bo potekala na Festivalu črk. Prodajali da bodo seksi erotične plakate, seksi erotične plakate, ki so zmagali na natečaju za seksi erotične plakate, kar pomeni, da bodo res seksi. Za omenjeni festival mi sicer ne bi moglo biti bolj mar, »neke črke, pa plakati, pa tiskanje, živ jebeni dolgcajt,« sem si mislil, »ampak erotika, to je pa tisto, ja.« To nesrečno, presušeno, asketsko mesto potrebuje nekaj pristne erotike, če je umetniška, še toliko bolje, definitivno moram biti zraven, če pod pretvezo službene obveznosti, še toliko bolje. Takoj sem kontaktiral lepega fotoPrepeluha, »on bo pravi!« seveda, možakar ni kar tako v modni fotografiji. Ko sem ga zvabil na eroto-limanice, je bilo jajc od obveznosti konec, lahko sem se prepustil čisti fantaziji ...

Ko se človek v vsej svoji sveti preproščini, poln veselega pričakovanja, prepriča v gotovost nekega prihodnjega dogodka, njegova predstava kakopak ne more biti ukrojena drugače kakor ali omejeno ali zgrešeno. Ali prenapihnjeno ...
Že sem videl plesno-erotični spektakel sredi Stritarjeve, zares dostojno bo otvoril dražbo, v slogu kakšnega čutnega kabareta nam bodo pričarali Montmartre za časa »La belle epoque«, visoko dvignjene ženske nožice, soj rdečih luči bo oslepljeval nas, žejno in željno publiko in ravno, ko bomo mislili, da smo doživeli vrhunec, nas bodo zapeljale dražestno omotične ilustracije, še malo bodo podkurile našim privitim čutom, lepe asistentke jih bodo prinašale in odnašale, razgreti kupci bodo razpirali denarnice, kajti vseeno jim bo za denar, vrtoglave cene slik bodo rezale napetost, glasba bo napeljevala k uživanju lepote človeških oblik, prav gotovo bo prišlo tudi do kakšnega pretepa, ampak na koncu bo vse v redu, z edinega pravega umetnostno-erotičnega dogodka sredi LJUBLJane nihče ne bo odšel sprt, ljudstvo bo prijetno opijanjeno in pomirjeno, na njihovih domovih bo noč še dolga.
»Za pisca bo vse skupaj otročje lahka naloga, nekaj takega kot je bil za Millerja Pariz v tridesetih, material se ti bo kar sam kotalil v naročje, razumeš,« je Tisti dan vrelo v meni. Pograbil sem beležko, iz škatlice Nalgesinov hitro iztisnil tableto, jo pogoltnil s kozarcem vode in preostanek škatlice vtaknil v žep. »Stritarjeva, prihajam!« je vrelo v meni.
V resnici sem že zamujal.

III Dražba

S kavarne Pločnik je do galerije Kresija vel ogaben kitarski melos, piš nedobrodošle cenenosti, tiste vrste glasba, ki prikliče spomine na moraste morske kolonije ...

Deset čez osmo so se nagrajeni trije avtorji s svojimi valjarčki sklanjali nad leseno mizo in s črnilom pridno valjali po svojih lesorezih. Nato so jih postavili na tla, prekrili s plakatnim papirjem in se umaknili – znak zdolgočasenemu mladeniču za volanom mašine. Ta je prižgal svoj valjar in z njim počasi zapeljal čez preparate. In tako parkrat gor, parkrat dol. Med enim od »valjanj« je neki mimoidoči gospod v plastičnih natikačih in belih nogavicah svoji ženi, ki ga je skoraj z odporom držala pod roko, s palcem pomignil proti valjarju in rekel: »Vidiš, tole ti je TEŽKA umetnost!« Svoji domislici se je režal še pri Robbovem vodnjaku, žena je bila ves čas tiho, njen izraz se ni zganil niti za milimeter.
Po zadnji vožnji je mladenič ugasnil motor, starejši človek v oranžni srajci mu je hvaležno stisnil roko in voznik jo je jadrno odkuril. Postopek z valjarjem je k dogajanju sicer pritegnil nekaj radovednih duš, večinoma turistov, ki pa so odtekale hitreje kot kaplje sredi viharja. Ob začetku dražbe je bilo na ulici največ kakih dvajset ljudi. Petnajst čez osmo se je na majhen, improviziran podij končno povzpel dražitelj Rok Bohinc (zamenjava-boljša-od-originala) z mikrofonom v rokah in naznanil začetek dražbe. Jezik mu je tekel kot Usain Bolt. Ljudje, akoravno maloštevilni, so stopili skupaj, ko je velel prinesti tretjeuvrščeno litografijo z naslovom »Bodies«, avtorja Marka Humljana. Ko je čedna plavolasa asistentka skupaj s čednim plavolasim asistentom, ki ga je dražitelj z namenom vabe tujim turistkam vztrajno okliceval za »Heatha Ledgerja«, na stojalo postavila prvi plakat, se je v meni sesedla še zadnja karta, ki je podpirala fantazijsko hišico kabarejske erotike. Malo je manjkalo, pa bi se zgrudil na pločnik. Hvala Bogu za naproksen natrij!
Spomnil sem se nekega starejšega novinarja, ki mi je nekoč zaupal skrivnost vztrajanja v tem poslu. »Alkohol,« je rekel, »veš kaj, večina novinarjev je konstantno pod gasom. Tako lahko preživijo vsa ta ždenja na tiskovkah, otvoritvah in konferencah, ves ta stres. Alkohol, dragi moj ...«
Stvar je bila v tem, da je bil motiv tretjeuvrščene litografije karseda abstrakten. Sprva neprepoznaven skupek črk, ki se postopoma »slači«, dokler se na koncu ne razkrije v svoji nagoti – napisu Bodies. To je bilo vse. C'est tout.
»No, poglejte, gre za to, da smo ljudje najprej oblečeni, neprepoznavni v svoji biti, dokler se počasi ne začnemo slačiti in nato ... gre seveda le za mojo osebno interpretacijo, vsekakor ste dobrodošli, da si ustvarite svojo,« je veselo napletal dražitelj, vendar meni ni mogel več pomagati. Nenaden šelest razuma, Superego me je neusmiljeno privil: »Seveda! Erotika IN tipografija! TIPOGRAFIJA! Črke, ja? Preklet bebec, bebček, preprosti um, lov na prvo žogo, pes željan ginekološke pornografije, zgrešil si, popolnoma si zgrešil, to je umetnost, ne pa cenena razprodaja mesa, prav ti je, da zdaj stojiš tukaj kot lipov bog s pobešeno čeljustjo in solzami v očeh!« Nesrečnik ...

»Ali slišim trideset evrov? Do I hear thirty euros? Tamle je gospod dvignil roko ... ah ne, samo frizuro si je popravil,« se Bohinc medtem ni dal ugnati mlačnemu povpraševanju. Na koncu je plakat za ceno štiridesetih evrov romal k veseli angleški študentki. Mater vola! Po tej, krstni prodaji, mi je bilo malo bolje. Teža realnosti me je priklenila nase, zagamana betica je začela dojemati obrise znanega, razočaranje je puhtelo tja proti kavarni Pločnik. Pri drugouvrščeni litografiji »Emanuelle 69« sem bil že precej pri sebi. Bržkone tudi zaradi motiva samega. Mogoče se mi je bledlo, ampak pri svetem Dionizu bi prisegel, da na plakatu čutim nekaj pristnega erosa. Izkazalo se je, da je litografija delo asistenta »Heatha Ledgerja« samega.

Ob odmoru sem videl, da si je »Heath« prižgal cigareto, zato sem stopil do njega. Emanuelle mi je lezla pod kožo. Ob uvodnem pozdravu sem ga skoraj nagovoril z »Ej, Heath«. Prekleti Bohinc ... Heath je bil v resnici neki Danijel Modrej, sicer arhitekt. Vlekel je cigareto in mi prostodušno razlagal o nastajanju svoje litografije: »Najprej sem napravil oklepaj, ki se mi je zdel tak ... žmohten. Potem sem nametal črke na kup, da je nastal kožušček. Na koncu sem ga pa samo še spucal, tako, da so ostale samo šestke in devetke, hotel sem čim bolj spucano litografijo, tako malo ... zenovsko. Naslov Emanuelle sem dal pravzaprav šele potem, ko je stvar nastala. Verjetno me je film vseeno vodil pri celem procesu. Ja, ja, ti erotični filmi, ki ne pokažejo čisto vsega, znajo biti res super fukiš ...« Ah, sorodna duša, Bog ti nakloni čim več pristne erotike, dragi moj Heath.
Vmes me je že resno prijelo, da bi plakat nabavil zase, ampak potem sem se spomnil, da imam v denarnici sedem cela tri evra, plus na kartici minus sto osemdeset evrov, kar je skupaj tam okoli dobrih minus sto sedemdeset evrov. Sladka Emanuelle je tako romala v roke neki prikupni tuji mamici in sicer kar za prvo izklicno ceno petindvajsetih evrov. To je bila zadnja prodaja večera. »Toliko o slinastih, prašičjih obrazih starih perverznjakov, ki hlastajo za erotiko in skupaj s svojimi najnižjimi strastmi nabijajo cene tja v luft,« mi je po vodi splaval še zadnji ostanek izginjajoče podobe.

Ljudje so odhajali, spuščal se je mrak. Prvonagrajena litografija »Erotis AE«, delo Jakoba Jugovica, je ostala neprodana. Ko je odbilo devet, je bilo dražbe tudi uradno konec. Bohinc je dal vse od sebe, ampak dan preprosto ni bil pravi, lokacija ni bila prava, čas ni bil pravi, ljudje niso bili pravi. Tudi dejstvo, da so dražbo zaradi slabega vremena dvakrat prestavili, ni pomagalo.
Na koncu vsega sem, bolj iz dolžnosti kot iz veselja, veselemu fotoPrepeluhu sledil še v notranje prostore galerije Kresija, kjer že skoraj cel mesec poteka prvi Festival črk, tista reč, ki me roko na srce ni preveč zanimala, pravzaprav me sploh ni zanimala. Prostor je prežemal nekakšen neotipljiv, ampak znan vonj ... Vonj po starem, vonj po muzeju, vonj po črnilu, vonj po domačem, nekaj od tega, najbrž vse skupaj. Sredi prostora je stal prav tisti možakar v oranžni srajci, ki je vozniku valjarja tako srčno stiskal roko. Vlekel sem na ušesa in izvedel, da je to Marko Drpić, idejni oče in vodja festivala. Kljub skromnemu izkupičku dražbe je njegov obraz skupaj z njegovo sproščeno staturo oddajal nekakšno pomirjeno, skorajda srečno avro, ki ni bila narejena. Ali pa je bila vsaj hudičevo spretno narejena. »Z dražbo sem v bistvu zelo zadovoljen. Konec koncev je to prvi festival, prvi tak dogodek in to so prvi tovrstni plakati narejeni na takšen način. Tokrat smo ciljali bolj na to, da dogodek zaženemo in odziv je bil dober. Imeli smo tudi nekaj nesreče z vremenom. Festival se počasi zaključuje in nič še ni šlo zares narobe ... res sem vesel,« je rekel Marko Drpić. Še malo sva kramljala. O Festivalu črk, o njegovi ljubezni do tipografije, o kombinaciji tipografije z erotiko, o strasti do tehnologije, ki izginja in postalo mi je žal, da njegovemu festivalskemu otročiču (ki bo vekal do osmega avgusta) nisem dal priložnosti.
»Mogoče sem pa hlastajoči, slinasti perveznjak jaz sam?« Še sreča, da tam ni bilo nobenega ogledala.

In glej ga škisa nesrečnega, ravno, ko sem napravil zadnji obhod po galeriji, sem zagledal eno od tistih osemnajstih litografij, ki niso prišle v finalni izbor – odkrit par prsi, na katerih piše »seksi krivulje.«, delo Mihe Zajca. Moja litografija! Trznil sem. Ali bolje rečeno, hlastnil sem. Za hip me je obšlo, da bi reč snel in spizdil. Stal sem tam in jo gledal in zaigralo mi je ... O kabaretu, o plesalkah, o rdečih lučeh, o potu, o lepoti človeških oblik ...

De Sade je imel prav.