In Prevzetost pogleda je dvoje del komparativistke, literarne in gledališke kritičarke, dramaturginje in režiserke Jasne Vombek, ki se je predstavila v sredo, 7. julija, v Hostlu Celica na Metelkovi v Ljubljani.

Pripovedne promenade (v elektronski obliki založilo Izobraževalno društvo za medije, Notranje Gorice, 2007) je izbor kritiških esejev, ki jih je Jasna Vombek objavljala v Večeru, Dnevniku, Delu, Slovencu, Mentorju, Razgledih, Dialogih, Reviji 2000 in na Radiu Slovenija, izbrana besedila pa si sledijo od zadnjega objavljenega v letu 2006 do prvega objavljenega v decembru leta 1993. Promenade so pravzaprav meandri na literarnem popotovanju, ko nas spremljajoči interpretativni glas/beseda Jasne Vombek vešče, poznavalsko in predano vpelje v pot, spelje iz okljuka in znova zapelje v preplete resničnosti in fikcije svetov avtorjev/protagonistov/nas samih – kot  na primer v eseju o romanu Moderato Cantabile Marguerite Duras, ki je nastal ob istoimenskem Jasninem avtorskem projektu (adaptacija omenjenega romana, režija, dramaturgija, priredba prevoda Jasna Vombek, prevod dialogov v slovenščino Suzana Koncut, premierna uprizoritev 14. januarja 2005 v Mini teatru na ljubljanskem gradu), za naslednjim okljukom pa skodelica opoja (in čistosti duha): Knjiga o čaju Okakure Kakuzoja, nato po poti črno-bele razcepljenosti: Stefan Zweig Novela o šahu in znova usodni preplet privida in resničnosti: Umberto Eco, Foucaultovo nihalo, potem neizbrisljiva usoda islamskega sveta: Tahar Ben Jelloun, Sveta noč, zatem plohe prebičanih besed: Elfride Jelinek, Učiteljica klavirja, pa odmaknjeni poetični monolog: Herman Hesse, Popotovanje: zapiski, nato meditativna spokojnost tradicionalne japonske arhitekture: Jun'ichiro Tanizaki, Hvalnica senci, nakar se srečamo s slastjo in grozo pogodbe o nesmrtnosti: Adolfo Bioy Casares, Morelov izum ter z obljudenim razkošjem samotarja: Bohumil Hrabal, Prebučna samota …, potem pa so na približno štiridesetih straneh obravnavani Idejno-tematski sklopi v zbirki Namišljenosti J. L. Borgesa, zatem Lucidni labirinti iskanja indijanske identitete: Luis Erdrich v luči magičnega realizma, Kratka zgodovina magičnega realizma ... Preplet (fiktivne) realnosti in mitologije ...

Seveda, noč bi bila veliko prekratka, če bi obravnavali vsak esej posebej, saj jih je treba prebirati in se prepustiti lucidni zapeljivosti veščega vodnika skozi literaturo ...

In na koncu Pripovednih promenad – Lepota presežka: literarni portret Radeta Šerbedžije in intervju z njim ... Naš prijatelj Sead Mujić z Jesenic pa je z interpretacijo Ujevićeve Svakidašnje jadikovke, Radetove Slovenske in Arsenove Ne daj se Ines, med nas uspel priklicati Radetovega duha ...

In smo bili prisotni prevzeti, kot je verjetno bila prevzeta tudi Jasna Vombek ob predstavah, ki so v njej vzbudile vzgib, da so nastali taki zapisi, kot so zbrani v knjigi Prevzetost pogleda. Teksti, ki bi jim težko rekli le kritike, saj tudi sama pravi, da gre za »gledališko-kritiško ustvarjanje«, ali kot meni pisec spremne besede Blaž Lukan: »Priča smo svojevrstnemu razumevanju kritike kot ustvarjanja (ali poiesis), ne zgolj kot 'mehaničnega' ali 'zapoznelega' odraza ali odseva (čeprav je knjiga podnaslovljena kot 'gledališki odsevi') neke predstavljene stvarnosti. Kritičarka je 'prevzeta od pogleda' na gledališko stvarnost, ustvarja svoj kritiški odsev tako rekoč iz nič in v trenutku, gledališka uprizoritev ji je zgolj primarni vzgib, poetična inspiracija, s katero je sicer neločljivo povezana, vendar v procesu pisanja vstopa v najintenzivnejši dialog s samo seboj. V procesu pisanja se v resnici izpolni kot individuum, njeno gibalo ni (zunanja) uprizoritev, temveč njen (notranji) jezik, s katerim si prizadeva kar najbolje izraziti svoje videnje, občutenje, razumevanje gledališke stvarnosti.« Zato tudi ni pisala dnevniško gledaliških kritik v stilu poročanja s »sinočnje premiere«, saj se je, kot sama pravi, po smislu pisanja gledaliških kritik spraševala toliko, kot se pesnik sprašuje po smislu pisanja pesmi. Torej svet-predstava se/jo odpre in drugače ne more biti kot prevzetost in notranja potreba po zapisu. Gre torej za nek proces/odnos, ki ne mara polovičarstva, ki ga ne more sprožiti katera koli predstava/uprizoritev, temveč tista, ob kateri se začuti želja/nuja po intenzivnejšem stiku.

V iskanju resnice (podnaslov Shakespearov Hamlet na slovenskih institucionalnih odrih; SNG Drama Maribor, 2006) je naslednja knjiga Jasne Vombek, ki je nastala ob uprizoritvi Hamleta v SNG Maribor, v kateri je zbrala intervjuje s slovenskimi Hamleti: Janezom Erženom, Stankom Potiskom, Danilom Benedičičem, Petrom Boštjančičem, Borisom Ostanom, Brankom Šturbejem, Jernejem Šugmanom, Radošem Bolčino, Urošem Smolejem in Tadejem Tošem. »V ključnih momentih ostane Hamlet sam,« reče nekje Peter Boštjančič. »Sam, tako kot današnji človek: s sončnim žarkom preboden, in že je tu večer. A kaj je za večerom?« Morda eno izmed vprašanj, na katero je Jasna Vombek iskala odgovor na svojih popotovanjih (ne samo lieterarnih) po Indiji, Egiptu ... Sinaju ... Prevzeta od puščave, je rekla.

Morda se je ravno zato potrebno odpraviti na popotovanje po Jasninih zapisih, saj gre za dela, ki so pomembna tako iz literarnozgodovinskega kot literarnoteoretskega vidika in ravno zato ni pomembno, da so od njihovega izida minila tri ali štiri leta.

Gost večera je bil tudi Šemsudin Dino Džopa (član skupin Aritmija in Sedef), ki je iz brenkala, ki se imenuje saz in izvira iz Turčije, izvabljal zapeljive zvoke Orienta.