Tako smo tudi na letošnjem festivalu dobili slovensko kepico s priseljenci vred in šestimi izjemami iz Irske, ZDA, Portugalske ter Bosne in Hercegovine. Vanjo je bilo kot ponavadi namešano še precej glasbe (ki se običajno izvaja po alternativnih klubih), instalacija, dva filma in gledališki predstavi, pa celo cirkus in za konec še prvovrstni čikaški slam. In veliko angleščine, ampak to se načeloma avtorjem ali izvajalcem odpusti, če je izdelek originalno v tem jeziku. Tak je bil na primer nastop igralske skupine Group 8, ki je izvrstno odigrala Hughesovo in Williamsovo dramo. Odpušča se tudi Joãu Paulu Negriju, ki je svojo poetično portugalščino pospremil z instrumentom, ki ga je Tomaž Pengov poimenoval afriški klavir. Pa saj vendar hočemo medkulturnost, ali pač?

Med priseljenci v Sloveniji so številni književniki in drugi umetniki, večji del prihaja iz držav bivše republike. Povečini slabo poznamo tako njihovo ustvarjanje tukaj kot sodobno hrvaško, srbsko, bosansko, makedonsko in črnogorsko književnost. Priznajmo si, da je bila zapostavljena. Šele zadnja leta se izdajajo antologije, zborniki in morda kakšna pesniška zbirka ali (večkrat) roman. Letos so Mlade rime gostile le enega pesnika iz Bosne, ki ni priseljenec – Dželila Nesimovića. Je predstavnik novejše bosanske poezije. Če je (predvsem) bošnjaška poezija ostala nekaj let zadaj in postala čisti patos, se pri mladi generaciji odpira huda družbena kritičnost. Pred kratkim je izšla antologija sodobne bosansko-hercegovske poezije Zmanjkuje prostora, ki jo je uredil Željko Grahovac. Starejša predstavnica je Senada Smajić, kateri je slovenščina že dobra znanka, saj prevaja tako svoje pesmi kot pesmi kolegov, vendar pa se čuti, da svoj izraz nabere doma, da je tu primitivnejši in iskrenejši. Vsa njena poezija je odkrita in preprosta, ne spreneveda se pod težo izkušenj. Njena maska je mirna, jaz je distanciran, saj se pod njima skrivajo burna in težka čustva, ki jih v tem stanju vzdržuje vera v življenje. Toplota bosanske ženske, ki veje iz njene poezije, se pri njej osredotoča na druge.

Pri Josipu Ostiju pa je ta drugi njegova ljubezen do ženske. Nagrajenec Vilenice je vsestranski ustvarjalec, prevajalec in kritik, ki je bil od vseh priseljencev še najbolj sprejet v slovensko literarno ustvarjanje. Pribežal je iz Sarajeva pred dogodki devetdesetih let in ustvaril pretresljivo pesniško podobo vojn na Balkanu, ki pa se jih na letošnjih Mladih rimah ni dotaknil. Pel (tudi dobesedno) nam je le o ljubezni v slogu zadnje pesmi: »Vem, da konec najine ljubezni ne pomeni konca sveta, vendar mene zanimaš ti in ne svet.« Če vam patetika preseda, se izogibajte njegovega imena kot avtorja ali urednika zbirke.

Povsem drugačna je usoda Makedonke Lidije Dimkovske, v katero domači polagajo velike upe, saj piše v maternem jeziku in je prevedena v več kot petnajst jezikov, sama pa tudi prevaja, saj je doktorirala iz romunske književnosti. Tako v poeziji kot v prozi svojo intimo na prvi pogled razgalja, a jo pravzaprav zavija v enigmatičnost in nas kljub sproščenemu in suverenemu slogu ne pusti k bistvu, da se počutimo pretentane. Je metalka kamenja v četi balkanskega eksistencializma, pri nas pa borka za pravice priseljencev, češ da so zapostavljeni na slovenskem literarnem polju. Tujina se je naselila v njih, kot so se oni naselili vanjo. In ostali so nekje vmes.

Moderna balkanska resničnost je drugačna od slovenske. Konec koncev pa »smo si vsi zelo podobni«, ugotavlja Dimkovska. Toda ne na prvi vtis. Za impresiven nastop pesnikov, ki smo jim pred kratkim rekli tudi »sosed tvojega brega«, je letos poskrbela že ekspresivnost in sočnost njihovega jezika, ki kot tak seveda odraža njihovo nrav. Izraz je skop in neposreden. Srbska poezija se v nasprotju s hrvaško drži intelektualizma, primat držijo akademiki. Urbana sodobna poezija, ki se je razcvetela na Hrvaškem, sicer nastaja, a ne pride do bralcev. Na Hrvaškem je k premetu alternativne književnosti v mainstream pripomoglo novovalovsko in punkovsko glasbeno gibanje (že njihova besedila se lahko smatrajo za prava sodobna pesniška dela). Značilna je izrazita avtorefleksivnost, pogovorni mestni jezik in urbana motivika, povečana vojna tematika, (samo)ironija, oster in neposreden jezik. O tem se lahko prepričate v antologiji sodobne hrvaške poezije Nori poštarji vstopajo v mesto, ki jo je uredil Jurij Hudolin.

Vsi pesniški nastopi so bili malodane dramatični, predvsem nastop gosta večera, vsestranskega umetnika Branka Bačovića, ki ohranja stike med srbskimi in slovenskimi umetniki. Ta je predstavil svoje aforistične pesmi in kratke zgodbe, ki so polne ironije in cinizma. S tem vse obrača na humorno plat in tako dobro povzema stereotipe o ženskah in moških, ki so se jih pomalem lotevali tudi srbski in hrvaški pesniki in pesnice. Nekateri so bolj, drugi manj izpostavljeni, nekateri znajo slovensko bolj, drugi manj, vsi pa objavljajo v reviji Paralele.

Nataša Kijurina doslej ni objavljala. Dela v kulturnih medijih, po izobrazbi pa je slikarka, kar se čuti, saj nastopa na prvi pogled zadržano, vendar prepričljivo. Skrivnostnost njenih besed in misli je prepletena z melodiko, najsibo harmonija dur ali mol. Skriva nam bremena, ki si jih lajša z glasbo. Tempo je počasen, dramatični toni so skriti izza jezika. Tudi Neda Galijaš se kot novinarka ukvarja s kulturo. Rada se udeležuje literarnih srečanj, saj meni, da izkušnje drugih pesnikov in njihovi odzivi kujejo pesnika. Njeno poezijo obseda ljubezen, včasih pa tudi kako filozofsko vprašanje. Govori kot ženska v odnosih z različnimi segmenti sveta. Odločno. Daljni cilji so kot zmeraj književna srečanja, bližnji pa lastna zbirka v hrvaščini in slovenščini.

Z naslovom vitez pesništva nagrajeni Rade Vučkovac je pred kratkim izdal tretjo zbirko. Tipična zanj sta nagajivost in obešenjaški humor. Večino pesmi spremlja nostalgija po mladosti, domu, starih (jugoslovanskih) časih. Poprime se tudi erotične tematike, mestoma precej trde, zadnja leta pa veliko pesni o minljivosti, smrti, sebi. Verjame v ljubezen in človeka. Prvenec upokojenega strojevodje Marinka Jagodića – Makija, ki ima na zalogi, kot pravi, še veliko pesmi, je naslovljen Put pod noge. V njem govori o nasprotjih med dvema svetovoma – med domačim, vrojenim in podomačenim, prevzetim v novi domovini. V pesmih razmišlja o toku, ki ga je že zgodaj prinesel v Ljubljano, ki mu nenehno zastavlja uganke, o življenju, ki se mu pred očmi spreobrača, in ga poskuša ujeti v ritem in rimo. Piše o vsem mogočem, kar ga doleteva, najraje pa pesmi o poeziji. Njegov vzornik je Jesenin, zaupal pa nam je že naslov svoje naslednje zbirke: Miris brazde.

Pesnike, ki so naredili pravo atmosfero na posameznih večerih, moram omeniti posamično. Naj začnem s Stanko Hrastelj, ki je prek revijalnih objav dozorela v pesnico in tako počakala na doslej dve zbirki, s katerima je dokazala presežno in enovito poetiko. Ta preraste zasebno in univerzalno, veže pa jo ljubezen do moškega in do besed. Vrašča se v starodavno tradicijo in osamljene motive, iz katerih raste očiščena lirika. Vendar pa se pri temah, kot sta smrt in (nasproten, saj je individualno dejanje) samomor, ovija v kalup pred kolektivnim, pred spominom, ki je hkrati intimnost in bolečina. Kako se obnaša naše telo? Pesmi so domala kaotične.

Stalni gost, kozmopolitski Miklavž Komelj nam je na svoj prisrčno vživet način predstavil pesmi pesnikov, ki jih sam občuduje (Majakovski, Pessoa, Milković), saj se čuti vpetega v tradicijo in jih tudi preučuje. Za konec pa predstavil peščico svojih novejših, med drugim zanimiv eksperiment pesmi, ki vase vključi tudi nekaj verzov v Dalmatinovem jeziku.

Drugi svetovljan je Iztok Osojnik, najprej hipi, glasbenik in anarhist, nato večkrat nagrajeni literarni ustvarjalec, kasneje slikar, zdaj tudi alpinist. Vsekakor uspešen in izreden človek, navidez resen in odrezav. In tako avantgardno neodvisen od Slovenije, da je že eksotičen. Včasih so to misli o politiki ali filozofiji, drugič o človeku ali nihilizmu. Odpadnik, ki drži le s samim sabo in je vedno pri sebi.

Tudi Tomislav Vrečar je človek, ki hodi po robu. Med navidez otroškimi verzi, robato, neotesano govorico in nekakšno objestnostjo, kar postaja že skoraj smešno, nas nepričakovano udari kaj tehtnega. Kot da pod kupom listja najdemo žival, takšne so njegove pesmi. Vrečar se odmika od človeka, poimenuje se celo »mačji pesnik«. Sicer pa ga poznamo tudi kot multimedijskega ustvarjalca: poezijo prepleta z glasbo, videom, plesom ... Na Mladih rimah se je predstavil z glasbenim projektom (v sodelovanju z Goranom Majcnom in štirimi ostalimi ustvarjalci) Soma Arsen. Ta elektronska glasba je blizu klubski, vendar se ji doda še performans.

Še mnogo pesnikov je vrednih natančnejše omembe, še posebej Erika Vouk ali paraliterarna skupina I.D.I.O.T. (berite v časopisni obliki ali na http://id.iot.si/). Je pa na Mladih rimah pač tako, da je to za mnoge pesnike priložnost za branje, ki jim veliko pomeni. Pesniki so samosvoj kaliber ali kot bi rekel Esad Babačić: »Tudi ko serjejo, jih ne zapusti tisti občutek, da so nekaj posebnega.« Če želite prisluhniti gejevski poeziji, se obrnite na Blaža Božiča, če ste bolj za ženskost na Ano Trebežnik, za nežnost na Veroniko Dintinjano, za jedrnatost na Evo Markun, morda vas gane Gašper Torkar ... Če bi nekatere najraje izbrisali iz spomina, to naredite, mogoče vas prepričajo kdaj drugič, priložnosti je še veliko. Prva bo konec septembra, ko Mlade rime praznujejo pet let. Z njimi bodo naprej rasli srednješolci, kot sta Nada Kavčič in Lara Zupančič. Ob tem se samo spomnite, kako smo opazovali Katjo Plut, ki si je nekoč rekla: »Pizda, odrasla bom.«