Od 4. do 11. tega meseca smo obiskovalci Žive književnosti, literarno glasbenega festivala, 'piknikovali' na travniku pred Grubarjevo palačo, v Kiparni na prostem. To leto je Ljubljana gostila velika imena sodobne književnosti: Beia Daa, večkratnega nominiranca za Nobelovo nagrado, portugalska pesnika Casimira de Brito in Jaimea Rocha, 'prvo damo japonske poezije' Kazuko Širaiši, recital poezije katalonske pesnice Marie Mercè Marçal s Cinto Massip in Totijem Solerjem, srbskega pisatelja Srđana V. Tešina, libanonskega pesnika Jusefa Bazija in druge. Kot je na dan otvoritve povedal Brane Mozetič, so bili na prejšnje festivale Živa književnost v večji meri povabljeni domači pesniki in pisatelji, letošnji obisk bolj mednarodno obarvane druščine pesnikov in pisateljev pa je omogočil tudi projekt 'Ljubljana, svetovna prestolnica knjige'. Branja so dnevno pospremili performansi, projekcije ali pa nastopi glasbenikov.

Poezija, druženja med obiskovalci, prijetno okolje na prostem sredi mesta, možnost kajenja cigaret in pitja vina – voila! – popolno počitnikovanje. Trije literarni večeri, na katerih so bile z branji literarnih del in pogovori z ustvarjalci izpostavljene različne izkušnje ideološkega in vojnega nasilja, so predstavljeni v nadaljevanju.

Petek, 4. 6. 2010

Pred enaindvajsetimi leti je na današnji dan v prodemokratičnih demonstracijah na pekingškem Trgu nebeškega miru krasila transparente Bei Daova pesem Odgovor. Njegovo ime pa ni krasilo le transparentov;  ko je bil 4. 6. 1989  Bei Dao v Berlinu na literarnem večeru, je izvedel, da so njegovo ime dodali na črno listo. Vrnitev na Kitajsko je postala nemogoča, on pa izobčenec. Pred tem je bil kot gradbeni delavec enajst let na podeželju na prevzgoji, ker se ni strinjal s takratno ideologijo. Ta izkušnja je njegovim pesmim dodala takrat še nepoznane, 'meglene' metafore osebnih videnj in ne kolektivne evfonije glasov, značilnih za takratno maoistično ideološko obarvano literaturo. S somišljenikom Mang Ke-jem sta 1979 začela izdajati literarno periodiko Danes (Jintian), ki je bila jedro, okoli katerega so se začeli zbirati pesniki 'meglene poezije'. Mnogi od njih so še danes v izgnanstvu.

Avtor je o sebi povedal tako nenavadno malo, mogoče zaradi vprašanj, mogoče zaradi velikokratnega ponavljanja istih odgovorov, le skozi pesmi je pokukal ven iz oklepa znane in mnogokrat zapisane biografije. Njegov pesniški jezik je prinesel občutek iskanja ljubezni in moči, ki bi predrla tèmo nasilja in sprenevedanja.

Srđan Tešin ni želel biti zamenjan z istoimenskim srbskim harmonikašem, pa si je v ime dodal še kratico V.  Variacija imena – Srđan V. Tešin, predstavlja srbskega pisatelja, katerega knjiga Kuharjeva prekletstva in ostala grozodejstva je izšla v Škucevi zbirki Aleph. Pred to knjigo je izdal še nekaj romanov Kazimir i drugi naslovi (2003), Kroz pustinju i prašinu (2005), Antologija najboljih naslova (2000) idr. V romanu, ki ga je predstavljal, se dotakne tem, za katere meni, da so še vedno tabu. »Roman obravnava Albance, prvo in drugo svetovno vojno, okupacijo Srbije s strani Nemcev in kasneje Rusov, v podtekstu pa tudi zadnjo vojno na Balkanu. Skratka, takšna zgodovinska kontinuiteta je vzporedna s kontinuiteto družine v romanu, ki razpada, kot je razpadala Jugoslavija.« Kratke 'razglednice' potovanja na morje, veliko več pa surovih besed neprijetne, težke zgodbe o pedofiliji, katerih ekstrate smo imeli priložnost slišati, je avtor pojasnil takole: »Ob pisanju nisem želel olepševati dogodkov, besed, surovosti. Hkrati pa so bila vprašanja romana namenjena tudi meni samemu. Kako je mogoče, da ljudje ki so bili v vojni, ob koncu vojne pridejo nazaj domov in kar neprekinjeno nadaljujejo svoje življenje? Zakaj lahko jaz to povsem ignorantsko opazujem, hodim na faks in študiram Kanta? Ker sem se čutil odgovornega ob gledanju te groze, sem o tem želel govoriti, tako sem začel pisati. Veliko stvari v knjigi ni izmišljenih, knjiga je morbidna. A človek ima možnost o stvareh, ki so se dogajale, molčati ali pa jih zabeležiti. Jaz sem izbral slednje.«

Petek, 11. 6. 2010

Jusef Bazi (1966) iz Bejruta sam zase pravi, da je »pesnik, na katerega vpliva vse. Dotakne se me rock glasba, filmi ipd. To so gradniki mojih pesmi; če smo pošteni, je verjetno tako pri vseh pesnikih.« Na njegovo delo je močno vplivala smrt očeta in dejstvo, da je kot štirinajstletnik tudi sam vstopil v vojno. Na vprašanje kako je začel pisati avtobiografsko knjigo Jaser Arafat me je pogledal in se mi nasmehnil, ki opeva vstop  v vojno in dogodke tega obdobja, je odgovoril:  »Ko je bilo vojne v Libanonu konec, sem se zbudil in ugotovil, da se je Libanon zatekel k pozabi. Želeli so za sabo pustiti vse, a to je najkrajša pot do ponovitve takšnih dogodkov. Priznanje in kesanje je pot do odrešenja. To lahko razumemo kot malo krščansko predstavo, a vseeno. Zato sem se odločil, da bo ta knjiga direktna, resnična, ostra in kritična, ne pa fikcija.«

Ta dan je bral pesmi, ki so sedaj prevedene v slovenščino. Branje pesnika v arabščini je zaradi njegove poudarjene gestikulacije besed delovalo kot sila pomembna pridiga, a ko se je besedam pridružil pomen, so bile subtilnejše. Geste so se zlile s pomenom in postale razumljivejše ter čisto nič več pridigarske. Zamah z roko ob verzu 'čokolada na strehi sna' je ob razkritju pomena postal umesten in učinkovit. Seveda, kje drugje pa sanjamo kot 'na strehi sna', nakazani z roko.