Zahteva po praktični filozofiji je danes še bolj živa kot je bila v 19. stoletju. In vendar, kaj si dandanes predstavljamo pod izrazom praktična filozofija? Na eni strani se tako predstavlja sodobni ezoterizem in nova sinkretistična duhovnost, po drugi strani pa se pod to oznako razumejo struje politične filozofije, ki posredno ali neposredno izhajajo iz marksistične filozofije. Malokdo pa bi ob tem terminu pomislil na Sörena Kierkegaarda, danskega religioznega misleca in filozofa. In vendar je ravno pri njem v strahoviti napetosti filozofija povezana z osebnim spreobračanjem in spoznavanje z delovanjem. Tako da »ni naključje, da je v trenutku, ko je Marx pisal komunistični manifest, Kierkegaard pisal manifest Posamičnika. Prevrat, tudi družbeni, ne sme biti površinski, ne zgolj zunanji, ampak tudi notranji, izraziti mora svojo eksistencialno kolizijo, sicer eno tiranijo nadomesti druga, morda še strašnejša«.

To so besede Primoža Reparja, edinega slovenskega pravega strokovnjaka za Kierkegaarda, avtorja mnogih prevodov Kierkegaardovih del, predsednika Društva Apokalipsa in nenazadnje avtorja dveh monografij o Kierkegaardu, Kierkegaard – Eksistencialna komunikacija (Društvo Apokalipsa, 2009) ter Kierkegaard – Vprašanje izbire (Društvo Apokalipsa, 2009), iz katere so zgoraj navedene besede. V Celici, v sredo 19.5., pa je imel predavanje, na katerem je izpostavil predvsem pojma daru in ljubezni. Ker pa je filozofija vedno že interpretacija, bom točke, ki jih je izpostavil, pospremil tudi s svojimi razmišljanji.

»Duša ni nekaj vnaprejšnjega, ampak je nekaj, k čemur lahko prihajamo.« Duša ni nekaj, kar si a priori lastimo, kar bi bilo nam kot ljudem že zagarantirano, temveč je nekaj, za kar se lahko odločimo. Zato je človeku lastna temeljna možnost in nujnost izbire ter odgovornosti, ki iz nje izhaja. H krščanskemu osebnemu samorazumevanju spada tako zavedanje lastne smrtnosti kot rojstvo novega človeka. Zavest lastne smrtnosti vzbudi v človeku tesnobo, oz. natančneje, tesnoba je zavedanje možnosti svoje nebiti. »Tesnoba je končnost, izkušena kot končnost. Ko se jo občuti kot ogroženost v absolutnem smislu, se bolj približa zadnji tesnobi, ki jo poznamo kot obup.« (Primož Repar,  Kierkegaard – Vprašanje izbire, str.180). Obup pa je ravno zareza v eksistenci, razdvojenost eksistence. Lahko se pred grozo minljivosti in begom pred obupom zavarujemo, kot don Juan (z mehaničnim ponavljanjem estetskega doživljanja) ali Faust (z razočarajočo držo do sveta se zapremo pred svetom), lahko pa sprejmemo obup in življenje, kot nam je dano preko vere. Vera za Kierkegaarda ni skupek pravil in doktrin, temveč je odnos. Odnos kot možnost, ki mi jo ponudi Drugi.

Kaj to pomeni v prizmi svoje lastne eksistence? Vera je za Kierkegaarda vedno vera v krščanskega Boga, v Boga, ki je ljubezen. Vendar goji ostro kritiko do večinskega udobnega razumevanja Boga kot ljubezni, v smislu dobrohotnosti in površnega socialnega sočutja. Ljubezen je mnogo radikalnejša. Ljubezen je podarjanje. »Ljubezen ne išče svojega, ampak raje daje tako, da dar izgleda lastnina drugega.« Stvarjenje, ki je darovanje par excellence, je izraz take ljubezni in vsak, ki je ustvarjen, je ustvarjen tako, da izgleda sebi lastnina. In obratno, spoznati drugega, takšnega kot je, je možno le v ljubezenskem sprejemanju drugega. Zakaj? Ker ljubezen ne išče svojega, lahko sprejema drugega kot drugega. In ljubezen je radikalna, zato drugega sprejema vedno le kot absolutno drugega. Svet je tako vedno razbit in heterogen, želja po spoznanju nekega totalnega filozofskega sistema pa je odmik od pristnega spoznavanja. Ljubezen kot spoznanje je princip individuacije. Spoznanje drugega je možno le preko popolnega sprejetja ter popolne podaritve drugemu ali, kot pravi Levinas, biti talec drugega.

Filozofiranje je odločitev za žrtvovanje.

Predavanje Primoža Reparja v ljubljanski Celici (19. maja 2010)

Ogled fotografij možen v foto galeriji Projektorja.