Čeprav je bila udeležba na literarnem večeru z Davidom Grossmanom (13.5.2010) zopet spodbudna in so menda pošle vse karte, je bilo tokrat, za razliko od literarnega večera z Jonathanom Franzenom, vendarle opaziti tudi nekaj nezasedenih stolov. Izpeljevati iz tega kakšne globokoumne ugotovitve bi bilo pretirano, vseeno pa se ponuja kavarniško-psihološka razlaga, v kateri je morda tudi kanec resnice: ob 'glavnih geslih', ki se držijo Jonathana Franzena (Amerika, satira, veliki ameriški roman), se najbrž lažje zazdi, da se obeta večer, ki bo med drugim tudi zabaven in sproščujoč; ob geslih, na katera se pomisli ob Davidu Grossmanu (judovstvo, holokavst, izraelsko-palestinski konflikt, nujnost literarnega angažmaja) pa to ni več tako nujno.

David Grossman je prav gotovo angažiran avtor. Ob drami, nekaj kratkih zgodbah in novelah je zaslovel prav z daljšimi, odkrito angažiranimi deli.  Rumeni veter, nefikcijski opis trpljenja, ki ga izraelska okupacija povzroča Palestincem, je v domovini takoj naletel na ostre kritike o izmišljenih dejstvih in pristranskosti; knjigo kljub temu še danes ponatiskujejo. Delo, po katerem smo ga do sedaj poznali slovenski bralci, je Levji med, ki biblijski mit o Samsonu literarno-esejistično razširi v zgodbo o osamljenem, že od rojstva nekako zapuščenem orjaku, ki ne ve, kako prav ravnati s svojo močjo – podobno kakor, po Grossmanu, izraelsko ljudstvo. Roman, ki je bil v slovenskem prevodu izdan te dni, Glej geslo: Ljubezen pa je pripoved o tem, kako se odraščajoči deček spoznava z 'nacistično zverjo', zverjo holokavsta, pred katero ga želijo starejši – vsaj še za nekaj časa – zaščititi.

Kakor je Grossman povedal v pogovoru, je Glej geslo: ljubezen nastala po letu in pol intenzivnega pisanja. To je knjiga, ki jo je 'moral napisati' vse od otroštva, ko se je prvič srečal s ''šoo'' (judovski izraz za holokavst). Pomembno se mu je zdelo, da razume ta čas, da preko pisanja zares zaživi v njem, saj je razumevanje tega časa tudi razumevanje njegovega življenja tukaj in zdaj. Vse informacije, ki jih je dolga leta zbiral o šoi, mu vendarle niso dale popolnega odgovora na to zapleteno vprašanje; dala mu ga je šele umetnost, pisanje. ''Ne pišem knjig zato, ker jih hočem napisati,'' je dejal, ''ampak ker pisanja ne morem več odlagati.''

Vzpodbudila ga je tudi življenjska zgodba Bruna Schulza. ''Če že pride kaj dobrega iz tega večera, mi obljubite, da boste brali Bruna Schulza,'' je pozval občinstvo. Bruno Schulz, pisatelj, ki ga je Grossman odkril po naključju in bil popolnoma očaran nad njegovo prozo, je umrl med drugo svetovno vojno. Deportiran je bil v taborišče Drohobycz, od koder ga je 'rešil' nacistični oficir Landau, da je skrbel za njegov domači vrt. Vendar je  Landau prišel v spor z oficirjem Günterjem, ta pa je Schulza iz maščevanja ustrelil. ''Ubil sem tvojega Juda,'' je nato dejal Günter, Landau pa je brezbrižno odvrnil: ''Prav, zdaj bom pa jaz tvojega.''

''Ko sem slišal to zgodbo, me je popolnoma pretresla,'' je povedal Grossman, ''nasprotje med bogastvom Schulzevih knjig in hladnostjo nacistov me je vrglo s tira.'' Odločil se je ustvariti roman, ki bi bil vsaj približno tako bogat kot romani, ki jih je pisal Schulz. In napisal je  Glej geslo: Ljubezen.

Kakšen odgovor mu je torej dalo pisanje? Kot je pojasnil, mu je odgovorilo na dve ključni vprašanji. Prvič: kako bi sam ravnal, če bi se znašel tam, v nacističnem taborišču? Kaj bi ga spominjalo nase, česa bi se oprijel kot svoje neizbrisne identitete, ko bi vse ostalo bilo izbrisano? Drugič: kako bi se lahko zgodilo, da bi mu, korak za korakom, v taborišču oprali možgane in ga prepričali v kolaboracijo? To vprašanje je bilo seveda najtežje. A pisateljeva naloga se zdi Grossmanu ravno ta, da se preko pisanja poda prav v najtežje situacije, da se sprašuje o stvareh, o katerih se sicer raje ne bi. Ali je tudi v njem 'mali nacist', ki bi se v pravi situaciji lahko razvil? Kakšna je ta skušnjava v vsakem človeku, skušnjava sodelovanja z zlom? Tudi odsotnost boja proti zlu, je opozoril, je že neke vrste sodelovanje. Ravno z zastavljanjem takih vprašanj pa že sprejmemo neko odgovornost in se začenjamo boriti proti zlu.

Poleg tega ima pisanje o šoi še en učinek: razoroži nas strahu, nas spet naredi željne življenja. ''Ko je moj sin prišel iz vrtca, kjer so jim govorili o holokavstu, in začel še mene spraševati o tej temi, sem začutil strah, bil sem kar nekako paraliziran. Zdelo se mi je, da s tem znanjem ne bo moj sin nikoli več isti; da sploh ne bo več otrok,'' je pripovedoval. Pisanje se bori proti takemu strahu, ne samo proti strahu pred holokavstom; ena najbolj unikatnih lastnosti literature je ta, da podira pregrade med nami vsemi. V vsakdanjem življenju, je dejal Grossman, smo ljudje ves čas drug pred drugim zavarovani z vrsto obrambnih mehanizmov: ''Zavarovani smo pred kaosom, ki ga za nas predstavlja drugi.'' S pisanjem pa se lahko podrejo tudi te meje. ''Svoje like moram razumeti najprej fizično,'' je pojasnil, ''kako jedo, kako hodijo, kako se ljubijo ... Ko jih tako dovolj spoznam, pa se jim predam, dovolim, da vame vdrejo.'' Človeštvo ves čas raziskuje, odkrivamo oceane, vesolje; z literaturo pa lahko odkrivamo tudi drug drugega.

Ravno nasproten učinek imajo množični mediji. ''Pojem množičnih medijev se ponavadi razume narobe,'' je dejal Grossman. ''To niso mediji, ki bi bili uglašeni z množicami; to so mediji, ki iz ljudi množice delajo. S kičem, vulgarnostjo ... '' Množični mediji iz ljudi vedno ustvarjajo kolektiv. Knjiga pa, čeprav je množično brana, vsakogar naslavlja osebno in vsakogar malo drugače. Zato se zdi Grossmanu nujno potrebno, da se poklic pisanja ohranja in neguje. Zgodba je ena osnovnih potreb človeštva. ''Na branjih ponavadi opazim, kako se z ljudi ob poslušanju zgodbe olupi tista trdota življenja, ki jo prinesejo s sabo.'' Z Grossmanom se je strinjal tudi Dušan Šarotar, ki v svoji prozi prav tako govori o Judih, namreč prekmurskih: ''Pregovor pravi: rešiti enega človeka je rešiti cel svet. Lahko pa bi rekel tudi: rešiti enega pisatelja je rešiti vse zgodbe.''

Množični mediji tudi ustvarjajo podobo Izraela. ''Podoba Izraela v medijih je nekakšna trda, militantna pest,'' se je Grossman dotaknil teme, ki je že ves večer nekako visela  v zraku, ''a sam vem, da je notranjost te pesti krhka in negotova.'' Čeprav obstaja judovska država že več kot šestdeset let, še nikoli ni izkusila miru in še nikoli ni imela trdnih mej. Kakor da bi živel v hiši, katere stene bi se stalno premikale, je ponazoril Grossman.

''Ne pričakujem ljubezni med Izraelci in Palestinci,'' je dejal. ''Ne verjamem v ljubezen med narodi. Ne zdi se mi, da bi obstajala ljubezen med Francozi in Nemci; pravzaprav še celo ne med Vzhodnimi Nemci in Zahodnimi Nemci.'' Kako bi torej mogla obstajati ljubezen med narodoma, ki se vojskujeta že šestdeset let. Vendar pa Grossman verjame v mir in medsebojno spoštovanje. ''Palestincem iz vsega srca želim državo, želim jim, da so v njej uspešni. A najbolj od vsega si želim mir za Izraelce; mir, v katerem bodo prvič zares imeli dom. – Morda je vam v Sloveniji to lažje razložiti kakor ljudem v Ameriki ali Franciji, ki sta tako veliki državi: želim si trdnost eksistence. Mir in trdnost, gotovost eksistence je veliko bolj pomembna kot okupacija tega ali onega dela zemlje.''

David Grossman v Sloveniji, 13. maja 2010

Foto: Leni Lapuh, več fotografij v galeriji Projektorja