Drznejo si spraševati neprijetna vprašanja. 

Gre za takšne umetniške prakse, ki dregnejo v občutljive točke življenja, prakse, ki so na nek način brezkompromisne, ki se ne podrejajo logiki kapitala, ne težijo k splošni všečnosti, niso del globalnega spektakla in podobno. Prepričana sem celo, da bi se nagrajenke in nagrajenci strinjali s tisto Badioujevo premiso, po kateri je bolje storiti nič kakor še dodatno prispevati k invenciji formalnih načinov, da je vidno tisto, kar je imperij že prepoznal kot obstoječe. 

Zato torej ni naključje, da smo za letošnje nagrajenke in nagrajence izbrali prav te umetnice in umetnike, prav te umetniške izraze. Sodobna umetnost se namreč ne zadržuje v udobni zlati kletki, temveč je hrupna, včasih neprijetna, dostikrat boleče iskrena. Posega na različna področja in povezuje različne discipline. Pojavi se iznenada ali pa nastane kot del dolgotrajnih procesov. A kot nujni imperativ potrebuje svoje lastno avtonomno polje, ki ga kulturne politike v najboljšem primeru spodbujajo, nikakor pa ne omejujejo! Tako naj kritičnost ne bo zgolj beseda brez vsakršnega pomena, temveč naj znova pridobi moč za spreminjanje sveta. Biti kritičen pa pomeni postavljati prepovedana vprašanja in dajati nedovoljene odgovore. 

S svojim najnovejšim celovečernim dokumentarcem Damjanova soba avtorica Jasna Krajinovič za začetek vrača dostojanstvo filmskemu tipu, ki na domačih tleh prepogosto ostaja ujetnik banalnih estetik, tendencioznih vsebin in odsotnosti refleksije. Damjanova soba, v vseh pogledih dovršeno delo tudi onkraj lokalnih kontekstov, predvsem do popolnosti ustreza tako zgodovinskemu imperativu ključne naloge dokumentarnega filma, ki naj prevprašuje problem človekove pozicije znotraj družbe, kot tudi modernim tendencam, povzetim v zahtevi, da je treba pokazati tudi tisto, kar podobam uhaja, tisto, česar, skratka, ni mogoče videti. Ne nazadnje in kot nemara najbolj dragoceno, gre tudi za kreativnost, ki film razume kot način bivanja v svetu. 

Vprašajmo se, kaj utegne potencialno nastati, če se skupina aktivnih ustvarjalcev iz različnih umetnostnih smeri združi v samoiniciativno povezavo, katere nosilna ideja je ustvariti platformo za kontinuirano ustvarjanje glasbenih in intermedijskih eksperimentalnih (sami pravijo modularnih) dogodkov in vsebin, ki sicer nastajajo lokalno, a jih s številnimi mednarodnimi povezavami, gostujočimi umetniki, prezentacijami, rezidencami ipd. sočasno presegajo, in ki svoj naselitveni, labolatorijski in prezentacijski prostor (dom) najde v izpraznjenih in hladnih prostorih nekdanje tovarne Rog? 

Poznavalci bi z lahkoto odgovorili, da nastane Cirkulacija 2, skupina, ki je v naš glasbeni in širši intermedijski prostor sodobne umetnosti v zadnjih nekaj letih vnesla tako svežino, neposrednost, brezkompromisnost kot tudi aktivistično in umetniško držo – vse to pa izrazito zaokroža in osmišlja s svojim lastnim konceptom – oz. specifičen način umetniške samoprodukcije. Njihovi raziskovalno naravnani dogodki nenehno odkrivajo nove plasti in izrazne momente, ki se pogosto zavestno spogledujejo z nizko tehnologijo in uporabo odprtokodnih rešitev, ki obiskovalcu/poslušalcu ne ponudijo instantnega, hipnega ugodja ali užitka, ki ga/jo je po navadi v imenu in obliki prijazne pozornosti deležen/deležna v običajnih konzumersko-izmenjevalnih situacijah. Naj nagrada za glasbeno »zlato ptico« za leto 2009 najde svoj fizični prostor ob štedilniku, na katerem akterji Cirkulacije 2 vsakič skuhajo izvrsten golaž. 

Nataša Živković (1981) je vsestranska umetnica, ki na področju uprizoritvenih umetnosti ustvarja v pestrem naboru žanrov, od sodobnega plesa do gledališča in performansa. Deluje kot samozaposlena plesalka, sicer pa je diplomirala iz primerjalne književnosti in francoskega jezika. Podelitev nagrade »zlata ptica« za leto 2009 je poleg priznanja za njene umetniške dosežke v plesno-gledališki predstavi Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) tudi priznanje za njeno angažirano in vztrajno delovanje na področju sodobnega plesa, na katerem je poleg ustvarjalnosti, ljubezni in strasti, značilnih za umetniško delovanje, potrebna neizmerna količina iznajdljivosti ter profesionalnega angažmaja za obstoj in razvoj v tem poklicu. V Sloveniji je namreč sodobni ples še vedno povezan z velikim pomanjkanjem institucionalne podpore in kulturno-politične volje za sistemsko urejanje te umetniške prakse. 

Kot številni drugi mladi ustvarjalci in ustvarjalke na področju sodobnega plesa se je tudi Nataša Živković odločila za avtorski projekt Prva ljubezen, drugič. Za predstavo je očitno, da je v primerjavi z ustaljeno prakso ustvarjanja samostojnih prvencev zaradi eksistenčne nuje oziroma produkcijskih razmer, v katerih »živi« sodobni ples, nastala iz avtorske nuje, po tehtnem ustvarjalnem premisleku in po več kot desetih letih aktivnega delovanja v različnih umetniških projektih. Prva ljubezen, drugič tematizira zelo osebno, a hkrati univerzalno specifiko, odnos mati – hči. Ne samo da ga tematizira, na svojevrsten način ga tudi detabuizira, saj ne gre za avtoričino osebno izjavo o »težkem« otroštvu, temveč za neposredno soočenje z odnosom do njene lastne matere in nasprotno, to soočenje pa poteka pred gledalčevimi očmi. Odnos je do določene mere razprt v vsej svoji intimi in ranljivosti, ki je spretno prenesena na univerzalne tone, kljub temu pa nam še vedno daje slutiti rahlost tkiva, s katerim gradimo medsebojne stike. Na eni strani imamo zgodbo o mladi umetnici, ki svojo mater dobesedno popelje po polju umetniškega ustvarjanja, da ji v živo predstavi, kaj to pravzaprav pomeni. Gre torej za demistificiranje običajnih starševskih predpostavk, da je umetniško ustvarjanje neodgovorno in bohemsko početje njihovih tako ali drugače »zavoženih« otrok. Na drugi strani predstava izrisuje tudi neki širši kontekst mater in hčera ter njihovih odnosov, opredeljenih s (še vedno) dominatno patriarhalno strukturo, v katerih ženske zasedajo znano podrejeno mesto drugega. Prva ljubezen, drugič je ne samo večplastno, kritično in (samo)razgaljujoče soočenje z »brezpogojno« in zavezujočo materinsko ljubeznijo, ampak tudi neke vrste razkrstitev avtoričine prve ljubezni – odra, saj avtorica nanj preko teatrske strukture prenese življenjsko izkušnjo, zato da vzpostavi prostor svojega lastnega izjavljanja in nam pokaže teater v življenju. 

Žirija: