Pravzaprav sem mislil, da bom pisal o nečem drugem; na vabilih je namreč  pisalo, da bo dogodek posvečen Dylanu, ki da je že od leta 1997 nominiran za Nobelovo nagrado. Samodejno sem pomislil (in bi spet, če bi slučajno pozabil na ta dogodek), da je nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Kajpak, sem pomislil, njegov protivojni in socialni angažma je bil skozi 60. leta neizmeren, veliko je prispeval k mnogim poznejšim protivojnim idejam in vzdušju – a zakaj bi nagrado prejel šele zdaj? V glavi sem potegnil nemalo vzporednic, ves čas razmišljajoč o njegovem magičnem zasuku v desno konec 70. let in o tem, zakaj mora prenekateri drznež doživeti konvertitsko fazo, preden se v (malo)meščanski kliki (ki, glej no, včasih podeli tudi kakšno Nobelovo nagrado) dokončno afirmira. Po prihodu v knjigarno, kjer se je akademska četrt počasi končevala in si je Matej Kranjc že nataknil držalo za orglice, pa sem se kaj hitro pustil podučiti, da Zimmerman že dobro desetletje čaka na Nobelovo nagrado za literaturo in da za nominacijo stoji sam Allen Ginsberg. Seveda sem se moral med uvodno Dylanovo I shall be Released s Kranjčevim prevodom besedila drugače uglasiti in vključiti drugačne miselne parametre – zdaj se mi je zdela najbolj osupljiva izbira povsem novega medija posredovanja potencialno kanonizirane literature; bo stroka končno naklonila enako pozornost pesmi, ki se nemarno trivialno kotali na plošči, kot tisti, ki se veliko bolj svečano in veliko počasneje lušči iz knjige?

V takem razmišljanju sem pričakal uvodni nagovor Gorana Č. Potočnika, ki je najprej predstavil sodelujoče pri dogodku, nato pa na kratko opisal Dylanovo nominacijo. Pesnik, prevajalec in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti Boris A. Novak je nadaljeval z bolj insajderskimi informacijami o Nobelovi nagradi (saj, kot je skromno povedal, po naključju pozna nekaj pomembnejših posameznikov iz žirije) in nedvoumno povedal, da vsakršno podpihovanje določenega kandidata v medijih pri članih komisije doseže ravno nasproten učinek, saj radi dajejo vtis, da nagrajenca izbirajo karseda avtonomno. Novak je po drugi strani ošvrknil političnost komisije, ki se že leta kaže prav ob mnogih izbirah nagrajencev. Zaupal pa nam je tudi zgodbo svojih osebnih srečevanj z Dylanovo glasbo in liriko, nad katerima je bil navdušen od samega začetka, zato so ga epizode, ko se je po njegovem nekoliko izneveril svoji kritični poziciji, neprijetno presenetile. Vseeno je poudaril, da je hkrati prav inovativna kameleonskost ena njegovih največjih vrlin. Prepričan je, da si Nobelovo nagrado nedvomno zasluži, hkrati pa ima zadržke do recepcije te nagrade med pisci, saj je opozoril tudi na določena dela, ki po kvaliteti ne dosegajo njegovih najboljših. Obenem pa je prav ob slednjih poudaril edinstven preplet kritične misli z navezavo na resno literaturo modernizma (od Rimbauda do nadrealistov). Še natančnejše podatke o nominacijah je podal pesnik, prevajalec in kantavtor Matej Kranjc, še en pesnik in prevajalec iz angleščine, ki se je proslavil tudi z mnogimi prevodi knjig o glasbi in glasbenikih, Jure Potokar, pa je spregovoril prav o občutljivosti glasbenega medija, ki konzumenta nagovarja precej drugače od papirnega, hkrati pa je poudaril, da sam s tem nima težav; nasprotno pa se mu zdi problematična povezava z glasbenim biznisom (ki jo tudi Novak razume kot nevarno v povezavi s praktično izpričano politiko podeljevanja nagrade), vendar je tudi ta zadnja leta doživel velike spremembe, saj se seli na ne posebej donosne prenosnike download-generacije in ima zato tudi v tem kontekstu drugačen pomen. Ne glede na vse je tudi Potokar izpostavil kantavtorjevo véliko figuro, ki nagrade pravzaprav ne potrebuje, saj je ta ne more v ničemer okrepiti; Bob Dylan je nesporna legenda in Potokar priznava, da za nazaj lahko prepozna tudi veličino mnogih pesmi iz manj inspiriranih albumov (ki jih je precej manj diskretno kot Novak imenoval za versko blazne  in nekoliko ukrivil kotičke nasmeškov v publiki), ki so izvrstne in polne presenetljivih metafor. Pohvalil je tudi zadnje plošče, ki da niti najmanj niso izgubile sape v primerjavi z mnogimi njegovimi glasbenimi sodobniki iz 60. let, ki še izdajajo mlačne plošče. 

Novak je Dylanovo dvojno vlogo glasbenika in poeta opisal z druge strani – perceptivni rez, ki ga sproža odkritje péte poezije, ni le nekaj novega, temveč hkrati tudi zelo arhaičnega, saj sta bila besedilo in glasba nekoč neločljivi in šele kasneje nasilno ločeni. Obenem ne smemo pozabiti tudi na njegovo navezavo na tradicijo socialne pesmi, ki je bila kot subverzivna zvrst vedno tudi podprta z melodijo. Iz drugačnega zornega kota je ponovno spomnil na njegovo »novo krščanstvo«, ki da ni bilo zgolj konzervativna pozicija moči, temveč je za glasbenika iz judovske družine pomenila velik prelom. Prav Dylanovo judovstvo pa je omenil kot nemajhen vpliv na njegovo pisanje, saj da je zarotitvena in nemalokrat preroška forma zgodnejših besedil blizu določenim judovskim besedilom. Nato je znova omenil nekaj osebno obarvanih refleksij njegovega življenja in dela in tudi spomnil, da je bilo edino z glasbo povezano besedilo, ki ga je napisal, obramba Dylanovega bežigrajskega koncerta leta 1979, kjer je nastop (tudi po Potokarjevem mnenju upravičeno) branil pred uničujočimi kritikami. Tudi Kranjc je poudaril pomen zarotitvenih obrazcev nekaterih zgodnjih Dylanovih besedil, posebej v odnosu na lastne zavajajoče izjave, kot je tista, da je song and dance man. 

Na moderatorjevo vprašanje, koliko je Dylan vplival na mlajše svetovne pesnike, sicer ni bilo konkretnejših odgovorov (kar pa ne zmanjšuje vrednosti njegovih besedil), je pa Potokar povedal, da se sam bržkone z nobenim pesnikom ni ukvarjal toliko kot prav z njim. Še več, povedal je, da ga je prav Dylanova umetnost neposredno napotila k poglabljanju angleščine, da bi se lahko njegovim pesmim bolj in bolj posvetil. Podobno kot pred tem Novak je tudi sam opisal več utrinkov svoje skupne poti z Dylanovo poetiko in kot izredno pomembnega izpostavil pevčev specifični vokal, ki na poslušalca vseskozi apelira, da se še bolj poglobi v sporočilo. Prav za Dylanov glas je Kranjc še poudaril, da je s svojo nekonvencionalnostjo odprl vrata mnogim drugim pevcem s samorastniškimi, izraznimi glasovi (npr. Tomu Waitsu, če omenimo le enega). Pred tem je bila scena za netipične vokaliste nedostopna; še v 50. letih so mnoge pesmi črnskih rokerjev producenti nališpali z bolj uglajenimi vokali, Dylan pa je zavestno – in radikalno – zarezal v to situacijo. Da bi o njegovi glasbi ne govorili preveč suhoparno, je Kranjc zaigral del svoje interpretacije Gospoda s tamburinom, pri kateri je uporabil dvanajststrunko, s čimer se je spomnil še verzije Byrdsov. 

Nazadnje so o Dylanu (velikem pesniku, kot so se strinjali sodelujoči) spregovorili bolj na splošno in Novak je namignil, da je bržkone precej narcisoiden, kar pa je gotovo tudi posledica mnogih življenjskih travm. Obenem gre tudi za inovativnega ustvarjalca, ki se nikdar ne zadovolji z doseženim, temveč vedno išče naprej in na vse mogoče načine za seboj briše sledi, za kar je kot primer navedel prav Kranjčevo interpretacijo Mr. Tambourine Man, kjer je melodija prišla bolj do izraza kot v izvirniku. To je, je še povedal Novak, posebna vrlina v glasbenem poslu, kjer se izvajalci vse preradi oprimejo klišejev, ki jih publika vzljubi, in jih ponavljajo v nedogled. Potokar je med drugim poudaril, da je njegov znameniti (in od tradicionalistične folkovske publike večkrat prekleti) električni nastop na Newportu mnogo preveč mitiziran, saj da ni bil ne prvi ojačani folkovski glasbenik in ne tako zelo kritiziran – pomembno je le, da se je Dylan za to odločil in tako suvereno izpeljal. Zavrnil je tudi pogoste očitke, ki Dylana spremljajo že dlje časa, češ da je preveč preprost in mestoma tudi plagiatorski; Potokar opozarja, da je sposojene elemente v svoji glasbi vedno predstavil v novih svežih kontekstih, s Kranjcem pa sta se strinjala, da je sveža tudi njegova raba preprostih glasbenih in besedilnih postopkov, ki prepriča prav s tem, da jih je uporabljal tako samozavestno in na tako zaznamovanih mestih, predvsem pa, da jih je sploh vključil kljub zavedanju, da bi ga zaradi tega lahko jemali manj resno. Toda The Times They Are a-Changing in končno lahko tudi v kontekstu (upravičeno ali ne) najprestižnejše literarne nagrade govorimo o Dylanovih pesmih, neulovljivih in polnih nasprotij, plodnih kot boj melodije in besed. Kranjc je večer izvrstno zaokrožil s Tomorrow Is a Long Time, ki jo je priredil tudi Elvis Presley, nad čigar priredbo je bil Dylan bojda navdušen. 

Ostaja seveda odprto vprašanje, če bo Dylan Nobelovo nagrado za literaturo sploh kdaj dobil (tiste moje rezervne za mir očitno ne bo dobil niti prepozno), še bolj, ali bi jo moral, in posebej, ali bi si je sam želel. A če problem nekoliko pomotrimo z druge strani: v času literarnega eklekticizma (ki mora seveda prav tako vzdrževati standarde svojega diskurza) bi morali pozdraviti vsaj težnjo, da se literarna stroka ne zapira več brezpogojno pred dobrimi pesniki iz »tistih drugih« sfer; konec koncev smo se v istem večeru (in brez velikih digresij) spomnili Ginsberga, Elvisa, nadrealizma, judovske kulturne dediščine, socialne poezije, Rimbauda in Waitsa. Pa še koga in še česa. Besedilo: Andraž Jež