Slovensko mladinsko gledališče, Slovenski gledališki muzej in AGRFT bodo v sodelovanju s Centrom urbane kulture Kino Šiška pripravili enodnevni simpozij o eni najbolj ključnih osebnosti slovenske povojne dramatike, gledališča in kulture, Petru Božiču. Simpozij se bo odvil v sredo, 10. marca, v mali dvorani Komuna Centra urbane kulture Kino Šiška v Ljubljani, z začetkom ob 10. uri.

Peter Božič je poleg Jožeta Javorška začetnik drame absurda na Slovenskem. Z njegovo dramatiko za Oder 57 v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (podobno kot seveda s tisto njegovih kolegov, predvsem Smoleta, Strniše in Zajca, Tauferja, Rožanca), še očitneje pa v naslednjem desetletju (tako kot z dramatiko Jovanovića, Šeliga, Jesiha, Lužana, Rudolfa) je tudi slovensko gledališče dobilo priložnost, da sicer z veliko zamudo uveljavi revolucijo form, ki so jih zdavnaj osvojili slikarstvo, kiparstvo ali glasba. Delil je usodo mladih povojnih intelektualcev, ki so v petdesetih in šestdesetih letih prenovili slovensko dramatiko in predstavljali prvi val kulturniške opozicije. Čeprav je bil med vojno z družino interniran v Nemčijo in je po vojni verjel v obnovo države in boljši jutri, so se mu sanje razblinile l. 1951, ko je bil obsojen zaradi protidržavnega delovanja. Vrgli so ga z mariborske gimnazije, ker je prijateljeval z avtorji gimnazijskega glasila Iskanja, in mu za pet let prepovedali nadaljnje šolanje. Čeprav so mu kazen leto kasneje črtali, je ostal politično zaznamovan. Bil je član Odra 57 in je zanj napisal tri svoja najodmevnejša dramska besedila (Zasilni izhod, Križišče in Vojaka Jošta ni). Družbeno kritičen in dejaven je ostal vse do svoje prezgodnje smrti.

Simpozij bo skušal z različnih vidikov osvetliti bogati in intrigantni opus Petra Božiča tako po formalni, vsebinski kot politični plati. Pokazati, kako so hkrati z revolucijo form, ki je bila velikokrat politično sporna, nove dramaturgije povojnega slovenskega gledališča, ki jih je v veliki meri spodbudil prav Peter Božič, proizvedle zmagoslavje nekega drugega, ne manj imperativnega koncepta odrske pisave: na eni strani so še povečale primat teksta, a so hkrati zavrnile njegovo kontaminacijo z literaturo in literarnim. S svojo antirealistično naravnanostjo pa so, kar se morda zdi paradoks, ki pa zato ni nič manj usoden, s kar največjo natančnostjo opisale skorajda neobljudene pokrajine realnosti, ki jih ni mogla zajeti bodisi meščanska bodisi socialnorealistična mimetično-realistična dramska pisava.

Tako ostaja tudi danes. Tudi Božičeva najnovejša in na žalost tudi zadnja dramska (in zaradi svoje posebne strukturiranosti) tudi že uprizoritvena matrica Šumi namreč ostaja zavezana tem temeljnim postulatom tipične antirealistične oziroma realistično-kubistične naravnanosti, ki (naj se to sliši še tako utopično) ohranjajo aktualnost tudi v postdemokratičnem globalističnem slovenskem sedanjiku.