Vse poti so: Simpozij o ustvarjanju Kajetana Koviča, Študentska založba, četrtek, 18. februar 2010, Cankarjev dom, Ljubljana

Prizorišče simpozija je bilo umeščeno v eno od pol-podzemnih dvoran-predavalnic Cankarjevega doma, in (pre)maloštevilno občinstvo, ki se je bledega četrtkovega dopoldneva zbralo v M3, 4, je lahko le upalo, da bo umetno razsvetljeni prostor poezija razprla, prezračila in odprla razglede na vse poti.

Po uvodni besedi moderatorja Aleša Štegra je o ustvarjalni vitalnosti Kajetana Koviča prvi spregovoril njegov dolgoletni prijatelj in pesniški sodobnik iz »resnobno ubranega kvarteta« Ciril Zlobec, ki je z občinstvom podelil nekaj anekdot in razmišljanj o pesnikovi neprimerljivosti v našem prostoru in o Kovičevi »formuli poezije«, ki daje inspiraciji pesnika borih 20 odstotkov, delu, garanju in filigranskemu obdelovanju v pesnikovem laboratoriju pa pripisuje preostalih 80. Poudaril je, da je Kovič s svojo lucidno in pokončno držo, ki jo v svoji poeziji zavzema do eksistencialnih travm in zagat, zaobšel večnost in dokončal Sizifovo delo – njegova skala bo obstala na gori.

Osebnih srečevanj s pesnikom sta se dotaknila tudi pesnik, pisatelj in prevajalec Fabijan Hafner, ki je Koviča prenesel v nemški jezik, in pesnik ter pisatelj Milan Vincetič, ki je v svoji poeziji stopal tudi po Kovičevih gazeh. Prvi je v svojem prispevku podčrtal čutno komponento v pesnikovem opusu, na katero se vežeta »sredotežnost koprnenja in sredobežnost hrepenenja«, spregovoril pa je tudi o Kovičevem str(e)menju k začetkom, v biblični in mitski topos, kamor ga žene »strah pred hrapavostjo«. Spokojnost in sproščenost ter načrtna klasičnost po Prešernovsko dajeta tej poeziji poseben čar. O dotik(anj)u začetka je v svojem esejskem prispevku »V matrico odtisnjen doživeti svet« govoril tudi mnogostranski umetnik Milan Dekleva: etimologija besede matrica nas vodi k latinski matrix – k pramateri, maternici, (iz)viru, početku. Bistvena za pesem je daljava, in pa sito domišljije, ki preseje besede (vse zanjo niso dobre!), da bi se mogle prilegati matrici, še pravi Dekleva, ki je komentiral tudi pesem kot (komentar) iz Sibirskega ciklusa.

Spomini Vincetiča so segli v 80-ta leta prejšnjega stoletja, ko je Kovič eni izmed njegovih zbirk pripisal spremno besedo, a drugo zavrnil (danes vem, je dejal Vincetič, da upravičeno!), in ko se je kot mlad pesnik hodil pojit k studencem Labradorja, s pesnikom pa ga je vezal tudi odnos mojstra in vajenca.

Prispevek Petra Kolška je bil prebran in deloma povzet, saj se avtor simpozija ni mogel udeležiti, beseda v njem pa se je pletla okoli murnovske strukture, ki ji Kovičeva poetika, stkana iz človeške zgodovine in kulture ter narave, pripada v najčistejšem smislu besede.

Boris A. Novak je v svojem prispevku »Rima pri Koviču« povzel ključne točke sicer obširne in izčrpne spremne besede, ki jo je sam pripisal k izdaji zbranih del, in v kateri pesnika označuje za nadaljevalca simbolističnega izročila in hkrati kot »pesnika odčaranega sveta«, ki je bil izvržen iz življenja in ga nenehno preveva občutje poznega časa, usodne zamude, v katero je bil rojen. Veliko je bilo govora o rimi in njenih značilnostih (Novak je obširno prikazal tudi razvoj in »izčrpanje rime« tako zgodovinsko kot geografsko), malo manj smo izvedeli o rimi in glasbi besed pri Koviču – povedano bi lahko strnili v ugotovitev, da pesnik kljub rabi povsem tradicionalnih (nevtralnih) ritmičnih postopkov uspe ustvariti povsem samosvoje, avtorske strukture, v katerih izstopa sistematično uporabljan postopek menjavanja moških in ženskih rim, ki učinkuje kot simulacija dihanja (dolg vdih v verzu, ki ga zaključi ženska rima in kratek izdih, stisk pljuč v krepki, moški rimi). Prispevek je Novak sklenil s prepričljivo literarno interpretacijo Južnega otoka, ki je temeljila na strukturalni analizi rim.

Od poezije k Kovičevi mladinski književnosti se je obrnila Milena Mileva Blažić,  izredna profesorica za didaktiko književnosti in docentka za slovensko književnost na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, v svojem referatu, ki je obsegal kratek kronološki pregled mladinske književnosti na slovenskih tleh, ustvarjalnost Kajetana Koviča in fenomen pesniške pripovedi o mačku Muriju. Delo, ki danes spada med klasike in tako rekoč ponarodeva (saj generacije mladih znajo verze na pamet, mnogi pa pri tem ne vedo, kdo je njihov avtor), je avtorica prispevka analizirala s stališča kompozicije, literarne tipologije in njegovega simbolnega kapitala – in pomenljivo dodala, da se njeni študentje, ki so nekoč vsi po vrsti vsrkali verze o mačku Muriju in muci Maci in jih otroško ponotranjili, takšnih analiz pogosto ne morejo niti lotiti. Opozorila je tudi na profanizacijo likov, ki na oblačilih, peresnicah, lončkih in še kje živijo svoje življenje. 

Svoje analitično-sintetične prispevke in razmišljanja so na simpoziju predstavili tudi literarno-teoretski snovalci mlajše generacije. Tanja Petrič je orisala poetiko Novih pesmi (2003-2007), ki so bralcem, zbrane skupaj med platnicami zbirke Vse poti so, v branje ponujene prvič. Čeprav ponavljajo teme in besednjak, ki smo ga vajeni vzdolž cele Kovičeve pesniške poti, se pomensko in izpovedno širijo: posebno pozornost je posvetila motivom tišine, poti in zime – samotnega časa in pokrajine, kjer se zbrane pesmi začno in kamor se tudi iztečejo. Valerija Peternel je poskušala Kovičeve pesniške podobe prevesti v nekakšna navodila za uporabo usode, v rekapitulacijo možnosti človekove eksistence v prihajajočem času. Barvna simbolika Kovičevih pesmi je zaživela skozi psihologijo in ambivalentno simboliko barv ter analizo zel/ene izmed t. i. barvnih pesmi, ki jo je podal Andraž Jež. Poslednji referat iz ust Mojce Pišek, »Perspektive časa in prostor perspektiv«, se je skozi Kovičev opus še posebej tehtno posvečal kategorijama časa in prostora, njunemu presečišču in ločenosti.

Poseben čar je simpoziju dala prisotnost pesnika, ki je spokojno spremljal prispevke in navajanje (ter interpretacije) svoje poezije – skušnjavi branja njegovih zvenečih in (kot jim je polaskal Šteger) lahko zapomnljivih se ni mogel upreti nihče izmed govornikov. Zdelo se je, da so se prispevki (vsak po svoji stezi) vračali k istim temam, istim pesmim in verzom, kar je le še potrdilo odprtost in organsko vitalnost poezije Kajetana Koviča. Srečanje je Šteger sklenil z branjem Kovičeve Pesmi 2 (subjektivno), s pesnikovim »zahvalnim psalmom za glas«. Bil je to intimen in intenziven pesniški dogodek, ki je dal maloštevilnim prisotnim čutiti gorečo nežnost pesnikovega dialoga s tem, kar je in tistim, kar ni. Besedilo: Valerija Peternel

Povezave:

Vse poti so (Airbeletrina, Kratke recenzije)