Sobota, 13. februar 2010
Predstavitev nove knjige poezije pesnika in prevajalca Gašperja Maleja Rezi v zlatem (Center za slovensko književnost, 2009), torek, 2. februar 2010, knjigarna Libris, Koper;
Festival 3P – Pesniška prihodnost v Pini v organizaciji Karla Hmeljaka, od torka, 2. februarja, do sobote, 6. februarja 2010, e-kavarna Pina, Koper;
Predpremiera zgodovinskega dokumentarnega portreta Borisa Pahorja Trmasti spomin, petek, 5. februarja 2010, Art kino Odeon, Izola

Zdi se, da postaja oznaka »koprski pesnik«, čeprav je jasno, da ne bo ustrezna niti pri krajevnem lociranju ustvarjalcev, zelo aktualna. Ne Taji Kramberger ne Andreju Medvedu si je nihče ne bi drznil nalepiti. Organizatorja posrečenega Festivala 3P – Pesniška prihodnost v Pini (dih je potrebno zadržati zgolj ob nekoliko neposrečeni in redukcionistični kratici v naslovu), se je nedvomno prijela. Festival poezije se je v sorazmerno prijetni spletni kavarni Pina razpotegnil od torka, 2. februarja, vse do sobote, 6., kar pa glede na raznovrstnost pesniških gostov nikakor ni bilo predolgo.

Prvi festivalski večer, gostil je Veroniko Dintinjano, Dejana Kobana in sploh Mlade rime, je žal sovpadel z Malejevim. Posrečen organizatorjev izbor pesnikov ob drugem večeru je uspel pritegniti zares številno in raznovrstno publiko. Ta je uživala ob mojstrskem branju letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada Miklavža Komelja iz Nenaslovljivih imen ter nove, šele nastajajoče pesniške knjige – brisanke iz Ustave RS – Taje Kramberger, ki je s tem prvič preverila odziv publike na svoj navidezno humoren in vendarle jedek eksperiment. Ta še nedokončana knjiga je »posledica« spora z Javno agencijo za knjigo, v katero je bila pesnica nedavno vpletena. Branje Andreja Medveda iz zbirke, nastale ob obisku taborišča Buchenwald, značilno gnano z melodijo močne in neznane ali neimenljive sile, je sicer nadaljevalo nastavljeno angažirano noto, vendar jasno brez drobca deskriptivnosti. Žal je pogovor s pesniki Karlo Hmeljak moderiral na trenutke nekoliko nerodno. S predolgimi branji predstavitev nastopajočih s platnic knjig je izgubljal pozornost publike, pri zastavljanju vprašanj pa se je preveč zapletal. Vendar mu je z nesporno karizmo in temperamentom uspelo ustvariti sproščen in pomemben večer. Miklavž Komelj je dobil v dar podpisano »predprvo« zbirko Andreja Medveda, ki naj bi bila že rariteta. Hmeljak je iznajdljivo zasukal pogovor o zgodnjih pesniških začetkih prisotnih in večer je dobil svoj epilog s cvetjem za Medvedov rojstni dan.

Po četrtkovem premoru je v petek skupaj z dežjem v festivalski prostor vdrla celinska melanholija. Obiskovalci so se občutno skrčili v številu in Hmeljaku nikakor ni uspelo dvigniti vzdušja pogovora z Juretom Jakobom in Kristino Hočevar na še poslušljivo ravan vitalnosti. Ob zaključnem večeru v soboto je tokrat brez glasbe paraliterarna skupina I.D.I.O.T. z ojdipovsko nastrojenostjo »napadala sistem Filozofske fakultete«, postregla s še znosnim branjem, ko je sledil ne ravno motiviran in sila napadalen poziv publiki, ali se sploh sprašuje po tem, zakaj hodi na take in podobne večere poezije ter o  smislu! umetnosti. Paraliterarci so tako popolnoma razočarali "izvedenski" del poslušalstva ter konkretno zmedli naključne dobrovoljne laike. Če se otresemo občutka srednješolskosti ob zaključnem večeru, festival brez zadržkov pozdravimo in mu želimo obilo prihodnjih uspehov.

V iskanju jagodnega izbora literarne bere skrajnega jugozahoda države se ne moremo ogniti predpremiere dokumentarnega portreta pisatelja Borisa Pahorja v produkciji TV Koper Capodistria in italijanske Transmedie v izolskem kinu Odeon. Vendar je bilo literature ali literarnosti na predpremieri Trmastega spomina izjemno malo, celo absolutno premalo. Avtorja in scenarista dokumentarca Neva Zajc, kulturna novinarka in dolgoletna direktorica Primorskega poletnega festivala ter mlad koprski režiser in fotograf Tomaž Burlin, študij scenskih umetnosti in dokumentarnega filma je zaključil v Parizu, sta se osredotočila na širše zgodovinske in ključne biografske dogodke Pahorjeve mladosti, njegove internacije ter soočanja z dogodki po njej. Portret besednega ustvarjalca še ni nujno literarni portret. Ob insistentni prisotnosti tržaškega pisatelja v medijih se zdi, da smo sporočilo njegovega "trmastega spominjanja", kakor ga v filmu opredeli tržaški novinar Paolo Rumiz, že dodobra dojeli, vendar ni tako, kajti še vedno smo ga željni množično poslušati. Pahorjevo pričevanje pomeni razkrinkavanje sovražnosti, sovražnosti kot občutja sveta in načina bivanja. Če bi idealistično geslo o lekcijah zgodovine, ki naj pomaga k preprečevanju podobnih napak v sedanjosti in bodočnosti, količkaj držalo, bi živeli v povsem drugačni družbi in drugačnih mejah. Tako pa predstavlja pričevanje, opozarjanje in »trmoglavost spominjanja« Borisa Pahorja globoko pomenljivo gesto osvobajanja, saj je poziv k zavedanju. Ponuja konkreten in preprost način do svobode in osvoboditve s priznavanjem tudi najtemnejših slučajev našega intimnega in kolektivnega obstoja, kjer se nam v večini primerov zaustavi sposobnost nujnega soočenja in jim zgolj nalepimo metafizično oznako absolutnega zla. Film bo doživel tudi italijansko verzijo in bo kmalu predvajan v Italiji. Upajmo na zrelost odzivov! Letošnji vileniški nagrajenec Claudio Magris in že omenjeni Paolo Rumiz v dokumentarcu sicer napovedujeta povsem spremenjen in drugačen Trst.

Zanimivo zmontiran, z originalnimi posnetki od Trsta, koncentracijskih taborišč, Ljubljane vse do Kopra in Pariza, z odlično avtorsko glasbo Vlada Batiste in uglajeno poenoteno grafično podobo Roka Klemenčiča je bil Trmasti spomin nedvomno velik zalogaj za ustvarjalce in producente. S svojim pogledom je film odprt predvsem za refleksijo romanskega prostora in skoraj povsem zanemarja odnos slovenske »matične« stroke, z izjemo zgodovinarjev Marte Verginelle in Jožeta Pirjevca. Intervjuja Mirana Košute in Draga Jančarja sta, vsaj informativno, mlačna, če ne že pamfletistična. Seveda ne gre zanikati zanimivosti perspektiv pričujočega portreta prav v točkah, kjer Pahorjevo ustvarjalnost vrednotijo francoski literarni kritiki, založniki in filozofi, saj so prav v Franciji med prvimi prepoznali pomen njegove pisave. Upajmo, da bomo kmalu deležni tudi bolj poglobljene in izpostavljene refleksije Pahorjevega proznega opusa, ne gre pozabiti, da je in pričuje predvsem skozi literaturo.