Tradicionalni literarni večer DSP ob Prešernovem prazniku, četrtek, 4. februar 2010, Cankarjev dom, Ljubljana

V marsikaterem pogledu je bil to neobičajen literarni večer. Kot prvo, za brezskrbno smukanje med nadvse elitno&izbrano druščino je bilo treba odšteti 5 €; tu se je začela tista neusmiljena selekcija, ki je le najbolj vztrajnim (ali materialno bolje založenim) omogočila prodor v hram besedne umetnosti. Kot drugo, večer se je začel nenavadno zgodaj, ob 19h, ko pesniško združenje še zmeraj počiva, ko Gromka, običajno shajališče ljubiteljev sodobnih verznih sistemov, še zmeraj sameva. In hej – začeli so s komaj desetminutno zamudo! Človek bi kar ostrmel, toda presenečenjem ni bilo videti konca. Namreč, kot tretje, vsi so se držali precej resno. Da ne rečem – slovesno. Dobro, slednje jim lahko brez težav odpustimo, saj so se vendar klanjali spominu na Prešernovo smrt, hočem reči, bližajočemu se kulturnemu prazniku v počastitev našega najznamenitejšega parnasovca. Četrtič, in to čisto zares: večer je bil nespodobno kratek in jedrnat, zaključil se je v bore tri četrt ure in obiskovalce že ob 20h poslal nazaj na ulico, skratka, ob 20h, ko pesniško združenje šele zaspano mežika na eno oko in ko Gromka še zmeraj tuhta ali ne bi bilo morda dobro nekoliko prezračiti prostor in razporediti stole za večer, ki se pripravlja (potem pa vseeno ugotovi, da je še prezgodaj, in se ovije v žlahtni dim modrosti). Odveč je dodati, da ni bilo v bližini nobene kaplje, s katero bi nazdravili spominu na našega vrlega parnasovca in njegovim sodobnim epigonom: neverjetno.

Da bi bila mera polna (pa čeprav ob praznih kozarcih), je večer potekal nadvse formalno, postrojeno. Začetek je bil malodane zlovešč: naenkrat se je nad nič hudega sluteče obiskovalce zgrnilo valovje rekviemov in koralov, trpeči, sprva nerazpoznavni glas Radka Poliča-Raca je neskončnih deset (petnajst? dvajset?) minut vsem na ušesih umiral, težkih besed in globokih misli, ker je Prešernova sestra Kata zažgala bratove rokopise (TA-DAM!), v predsmrtnih blodnjah klical imena prijateljev in oprezal za lučjo na koncu tunela … Jasno, Lučni bratje Ivana Mraka, največjega slovenskega poeta-pateta, so se izkazali za primerno popotnico k čaščenju smrti, ki ga Slovenci vestno izvajamo vsako leto na 8. februarja dan. Seveda, vzrok utesnjujočega protokola je bilo dejstvo, da je večer v živo jadral po valovih radijskih postaj, gotovo pa ne zadostno opravičilo za takšno togost. Posebno ob tako raznolikem izboru, brali so namreč Ivan Dobnik, Aleš Debeljak, Milan Dekleva, Metka Kušar in Maja Vidmar. Nasmejali smo se igrivemu uvodniku Milana Jesiha, mešanici zadrege in presenečenja, ki se je izrisala na obrazu Milana Dekleve, ko je voditelj Matjaž Pikalo bral iz spremne besede Zdravka Duše k zbirki Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca? (še bolj pa Deklevovi pripombi, da ima “Zdravko pravi priimek”), komentarju Aleša Debeljaka (“Ta je res dobra!”) k verzu “pesnik je dober, dokler poka kakor špargelj” iz pesmi Metke Kušar … In to je to. Večer kot jih je bilo in jih bo še mnogo.