Ponedeljek, 8. februar 2010
Na predvečer kulturnega praznika je včeraj v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma potekala osrednja državna proslava, na kateri so tudi uradno razglasili dobitnice in dobitnike malih in velikih Prešernovih nagrad. Dobitnika Prešernove nagrade sta letos plesalka Mateja Rebolj in slikar Kostja Gatnik. Dobitniki nagrade Prešernovega sklada pa so umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, igralec Peter Musevski, skladatelj Aldo Kumar, igralka Barbara Cerar, pisatelj Andrej Rozman Roza in plesalka Maja Delak.

Opus Kostje Gatnika zaznamuje razpiranje pojma vizualnega in vizualnih komunikacij zadnje četrtine 20. stoletja. Andrej Smrekar o njem v utemeljitvi zapiše, da je med ustvarjalci svoje generacije posebej zaslužen, da so diskurzi o privilegiranih umetnostnih medijih v zadnji četrtini 20. stoletja postajali irelevantni, da se talent in kvaliteta nanje ne moreta ozirati. Gatnik je bil nenehno navzoč s karikaturo, stripom, plakatom, ovitki nosilcev zvoka, knjižno opremo in ilustracijo par excellence. Slikarski opus je pokazal izjemoma. Temu botruje Gatnikova brezkompromisnost v zasledovanju popolnosti in kvalitete. V prvi vrsti je sijajen risar. Njegova inteligenca se kaže v ekonomičnosti črte, obvladovanju, ponotranjenju in vzpostavljanju dialoga z izbranimi stilnimi obdobji novoveške likovne tradicije. Njegova poteza je zanesljiva, natančna, kritična, pogosto humorna, ironična in tudi samoironična. Z njo je obvladal grafično oblikovanje, strip in še zlasti ilustracijo, ki jo odlikuje širok razpon žanrov, predvsem pa poseben dar, da ne nagovarja samo ozko opredeljene ciljne publike.Že pred desetletji je začel spreminjati predstave o umetništvu, ustvarjalnosti , likovnosti in področju vizualnih komunikacij.

Mateja Rebolj je edina plesalka v slovenski zgodovini, ki je v svoj opus uspela z enako mero umetniške odličnosti zajeti tako širok spekter različnih gibalno-plesalnih in sodobnih scenskih estetik. Kot baletna solistka SNG Opere in baleta Ljubljana je odplesala vrsto vlog klasičnega baletnega repertoarja, kot sta Giselle in Odette iz Labodjega jezera. Že v 70-ih letih je začela kazati nagnjenost k modernizaciji baletnega vokabularja in težnje po vnosu avtorskih prvin v klasični režim koreografije. Njeno umetniško ustvarjanje pa je domov v resnici prispelo leta 1985, ko sta v njeno življenje vstopila retrogradno Gledališče sester Scipion Nasice s Krstom pod Triglavom in produkcija Plesnega teatra Ljubljana. S prelomom preko avantgardnih, modernih, postmodernih in sodobnih plesnih tehnik se ji je razprlo polje tega, kar je mogoče gibalno in plesno utelesiti. Od srede 80-ih let je svojo plesno ustvarjalnost vpisala v sodobne koreografije Ksenije Hribar, Matjaža Fariča, Sinje Ožbolt, Mateje Bučar, Mareta Mlačnika in Magdalene Reiter. Osrednje mesto pa zavzema njeno temeljno srečanje z retrogardno in kozmo-kinetično umetnostjo Dragana Živadinova. V Obredu poslavljanja v kozmonavtskem centru Jurij Gagarin v Rusiji je za 20 sekund zalebdela v antigravitacijskem polju in s tem uresničila ultimativno utopijo plesne zgodovine: plesno telo premaga silo teže in se dotakne svoje lahke neskončnosti. Na tem mestu se njen plesni opus iz vsote vrhunskih umetniških del spremeni v presežno in samostojno umetniško delo, ki je v zgodovini plesne umetnosti nemara brez primere, je v utemeljitvi zapisal Rok Vevar.

Zgodovinar Miklavž Komelj je prejel nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nenaslovljiva imena. Katarina Marinčič je o Komeljevi poeziji v utemeljitvi zapisala, da jemlje dih in obenem zadržuje sapo, da s slehernim vdihom zaobjame celoto, a pri tem ne odpihne niti najmanjšega drobca, in da bomo ob njej morda začeli verjeti v vzporedne svetove. Nenaslovljiva imena je mogočna in hkrati drobna knjiga, pri čemer je protislovje le navidezno.

Peter Musevski z radostjo igranja in ustvarjanja vlog, ko v sebi išče različne podobe in razgalja svojo dušo, svoj um in srce ter s poglobljenimi in izostrenimi pogledi dramskega ali filmskega lika, pa naj bo to Ojdip ali Kralj Lear, Norec, Sosed ali Edi, do potankosti razpira svoja občutja, razveseljuje občinstvo, ki s spremljanjem življenjskih zgodb uprizorjenih likov z njimi sočustvuje, sodoživlja njihove usode. To lahko pri občinstvu doseže le velik igralec, kakršen je Musevski, ki sodi v vrh svoje umetniško izjemno ustvarjalne igralske generacije. Prav tisto, kar v svojih igralskih kreacijah zamolči, in način, kako zamolči, je resnica, podobna oni, ko spregovori. Preprosto začuti vrhunske umetniške presežke: skromnost, človeško toplino, srečo, je zapisala Mojca Kreft.

Aldo Kumar je eden redkih slovenskih skladateljev, ki jim čas prinaša vedno širšo paleto zanimanja: za različne sloge, zvrsti in žanre. V najbolj žlahtnem pomenu besede Kumar razvija klasično umetniško tradicijo z izjemnim občutkom za sodobne funkcije glasbe: kot čiste umetnosti na koncertnem odru, kot pomemben gledališki medij in tudi kot ključne prvine filmske umetnosti, je zapisal dr. Leon Stefanija.

Barbara Cerar je nagrado prejela za igralske vloge, ki jih je v zadnjih dveh letih ustvarila v ljubljanski Drami: Gillian v Barnesovih Prerekanjih, Lucindo v Jovanovićevih Plejbojih, Kasandro v Ajshilovi Oresteji in za glavno vlogo/vloge v Barčici za punčke Milene Marković. Cerarjeva je med najvidnejšimi dramskimi igralkami današnjega slovenskega gledališča. O tem zanesljivo priča dolga vrsta zanimivih, polnih, duhovito in kompleksno zasnovanih figur, ki so nastajale tako po klasičnih kot po sodobnih literarnih predlogah. Cerarjeva je energična, duhovita in domiselna igralka, enako prepričljiva in očarljiva v različnih odrskih žanrih − tako v stari visoki tragediji kot v moderni komediji in groteski. Enako zanesljiva in celo bravurozna je v vseh mnogovrstnih elementih igralskega izrazja v širokem razponu med govorom, gesto in gibom, je zapisala Darja Dominkuš.

V naravi umetnosti je, da širi svobodo, toda širiti jo na način, ki vzbuja ugodje in smeh, je dano le redkim umetnikom. Andrej Rozman – Roza počne to s pomočjo literature in gledališča že trideset let. Svojemu bogatemu knjižnemu opusu, namenjenemu predvsem otrokom, tudi najmlajšim, je nazadnje pridružil Uganke 100+1, z eno več, kot jih je zmogel veliki Oton Župančič. Odrasle pa najraje pripelje v svoje gledališče enega, kjer jim kot humorist, satirik in zlasti parodik, ki se dotika aktualnih slovenskih skomin in bolečin, postreže s svojimi dramskimi besedili, svojo režijo in svojo igro. Navdušil je z libretom za pop-rock opero Neron in z gledališko predstavo Najemnina ali We are the Nation on the best location. Zaradi Rozmanove umetnosti je ljubljansko Trnovo že dolgo kraj veselega imena, je v utemeljitvi zapisal Peter Kolšek.

Niz plesno-gledaliških predstav, ki jih je Maja Delak kot koreografinja, plesalka in plesna pedagoginja ustvarila v zadnjih dveh letih, je umetniški dosežek, ki kristalizira izjemno kvaliteto in samosvojost njenega plesnega ustvarjanja. V predstavah preigrava in prehaja vloge, ki nam jih dodeljujejo konvencije spola, družbenega statusa, statusa umetnika in celega niza s sodbami in predsodki določenih navideznih samoumevnosti. Presežnost njenega plesnega "vesolja" leži v inventivnem umetniškem jeziku, ki spregovori tudi o nečem, kar je velikokrat zamolčano: politiki spola, položaju ženske v kulturnem, socialnem in političnem kontekstu sodobnega plesa in umetnosti nasploh v Sloveniji. Odmevnost njenih predstav je izvrstna točka za priznanje njene izjemne kreativnosti, je zapisal dr. Tomaž Toporišič v utemeljitvi.