Sreda, 13. januar 2010
Razstava Alma M. Karlin: Poti, četrtek, 7. januar 2010, Pokrajinski muzej Celje Knežje mesto
Celje je zadnje čase poznano predvsem po hitro rastočih zabaviščnih parkih za odrasle in mladino – številnih nakupovalnih centrih, v minulem prazničnem decembru po otroški Pravljični deželi, za nekatere ima bolj erotičen obraz (nenazadnje je zadnji dve leti prizorišče Erotičnega sejma in sedež edine slovenske erotične galerije Račka), zaznamoval pa ga je, predvsem v letu 2009, tudi lik nekdanje meščanke, svetovne popotnice in pisateljice Alme M. Karlin, ki bi prav lani praznovala svoj 120. rojstni dan, 14. januarja letos pa se spominjamo 60. obletnice njene smrti. Tako smo se Airbeletrinini obiskovalci dogodkov v četrtek, 7. januarja, kljub obilnim snežnim padavinam odpeljali v Pokrajinski muzej Celje pogledat pred kratkim na novo postavljeno razstavo Alma M. Karlin: Poti.

Avtorja razstave sta Vladimir Šlibar in Ksenija Baraga, slednja je za razstavo prispevala tudi koncept in likovno zasnovo, prvi pa je sicer tudi eden izmed sodelujočih avtorjev pred kratkim izdanega zbornika Almine meje in margine (Muzej novejše zgodovine Celje, 2009).

Razstava je postavljena v štirih večjih sobanah, vsaka izmed njih pa predstavlja posamezen tematski sklop. V prvi sobi najprej odkrivamo Almino otroštvo in mladost, na ogled so fotografije dokumentov, njene družine in nje same v mlajših letih, ki jih dopolnjuje njena dotedanja biografija. Skozi celotno razstavo je besedilo simbolično napisano na tipkarski stroj, ki je odraz Karlininega časa kot tudi njen stalni in zvesti spremljevalec. Druga soba je posvečena njenemu osemletnemu potovanju po svetu med leti 1919 in 1927. Pričaka nas zemljevid, na katerem je izrisan potek njene dolge poti, preden se obiskovalec poglobi v posamezne odseke njenega potovanja, ki so predstavljeni v ločenih razdelkih. Tako sledimo stopinjam Alme Karlin po Ameriki, Japonski, Koreji, Kitajski in Tajvanu, Avstraliji, Novi Zelandiji, južnomorskih otokih, Indoneziji, Malajskem polotoku, Indiji in njeni vrnitvi domov v rodno Celje, kjer jo je, bolno in obubožano, namesto slave in oboževalcev pričakala le njena bolna mati. V vsakem razdelku so poleg slikovnega in zvočnega gradiva razstavljeni raznovrstni predmeti, ki jih je Alma ob proučevanju različnih kultur skrbno nabirala; med drugim znameniti kimono, ki ga je pogosto nosila tudi po vrnitvi iz potovanja, razglednice, orodja, okrasje, figurice, posode idr. V tretji sobi nam avtorji razstave razkrijejo njeno zanimanje za naravo dežel, ki jih je obiskala: iz stropa visijo njene slike rastlinja, v vitrini pa so razstavljeni tudi raznorazni rastlinski plodovi, školjke, korale in drugi naravni spominki, ki jih je zbrala. Alma Karlin se je namreč na svoji poti ukvarjala tudi s pripravljanjem lastnega herbarija. Četrta soba hrani njenega dolgoletnega sopotnika, tipkarski stroj znamke Erika, besedilo in fotografije pa se posvečajo njenemu razmerju z življenjsko sopotnico, Theo Schreiber Gamelin, ki je muzejem in drugim institucijam v oskrbo predala večino Karlinine zapuščine. Obenem se v zadnji sobi vrti tudi igrano-dokumentarni film Marte Frelih, Samotno potovanje, ki je bil premierno predvajan ob 120. obletnici Karlininega rojstva, 14. oktobra 2009.

Na koncu razstave nas z besedami ven pospremi še Alma Karlin sama: »Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase, kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.«

Razstavo tako sestavlja obilica različnega gradiva – slikovnega, fotografskega, zvočnega in filmskega, za celovit vpogled v Karlinino življenje in delo pa morda pogrešamo še podrobnejši vpogled v obdobje druge svetovne vojne, ko se je priključila NOB, v njene teozofske nazore ter pisni del njene zapuščine, ki ga hranita NUK in Osrednja knjižnica Celje, ki je sicer »oskrbnik« njenega virtualnega domovanja. Vse prevečkrat se Almo Karlin izpostavlja predvsem kot popotnico in avtorico potopisov, njena literarna dela pritegnejo bistveno manj pozornosti. Razstavljene predmete iz Alminega potovanja v drugi sobi bi lahko spremljali tudi krajši napisi, ki bi eksponate postavili v kontekst. Presenetljivo je mogoče tudi, da je besedilo, ki nas vodi skozi razstavo, le v slovenščini. Razstava je tako manj zanimiva za, čeprav redke, tuje obiskovalce - zagata, s katero sta se soočila tudi dva britanska turista, ki ju je tisti dan pot zanesla v Pokrajinski muzej Celje in sta bila prav gotovo prikrajšana za spoznavanje dela slovenske kulturne dediščine.

V duhu kapitalizma in potrošnje si lahko nazadnje v muzejski trgovini obiskovalci kupijo tudi kakšen spominek, večina jih je namreč posvečena prav Almi Karlin – poleg knjig Moji zgubljeni topoli: spomini na drugo svetovno vojno (Mladinska knjiga, Muzej novejše zgodovine, 2007) in Alma M. Karlin: državljanka sveta (Mladinska knjiga, 2009) so naprodaj tudi pahljače, ogrlice, zemljevid Alminega osemletnega potovanja po svetu ipd. Čeprav razstava na žalost ne vsebuje Karlinine celotne zapuščine in je zato skromnejša kot bi bilo za pričakovati, je brez dvoma vredna ogleda za vse navdušene almofile, ki bi radi pobliže raziskali njeno življenje. Besedilo in fotografije: Špela Bibič

{mosimage}