Nedelja, 29. november 2009
Literarni večer Noč evropske gejevske poezije ob predstavitvi antologije sodobne evropske gejevske poezije z naslovom Moral bi spet priti, petek, 27. november 2009, Slovenska kinoteka, Ljubljana /Fotogalerija/
V petek, 27. novembra, se je ob izidu Antologije sodobne evropske gejevske poezije: Moral bi spet priti v dvorani Slovenske kinoteke odvijala Noč evropske gejevske poezije. Dogodek je bil tudi nekakšna maratonska uvertura v Festival gejevskega in lezbičnega filma, ki letos praznuje že četrt stoletja in velja za najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi.

Literarni večer je ob pomoči tolmača povezoval Brane Mozetič, ki je antologijo za zbirko Lambda založbe ŠKUC zbral in uredil ter prispeval tudi spremno besedo, na odru pa se je zvrstilo osem tujih pesnikov in njihovih prevajalcev (Franco Buffoni – Italija, Mátyas Dunajcsik – Madžarska, Niels Frank – Danska, Markus Hediger – Švica, Michael Roes – Nemčija, Lawrence Schimel – Španija in Gregory Woods – Velika Britanija) ter dva slovenska, Gašper Malej in Milan Šelj, branje pa se je zaključilo s pesmijo iz Mozetičevih Banalij – In Še (ŠKUC, 2007), ki je dala antologiji tudi naslov. Poleg slovenskih prevodov smo tako lahko slišali poezijo tudi v izvirnih jezikih.

Knjiga, ki se jo je dalo ob tej priložnosti kupiti po polovični ceni, je bila sicer skupaj z drugimi novostmi predstavljena že dopoldne na tiskovni konferenci ŠKUC Lambda. Gre za plod več kot enoletnega dela, povod pa so bile prevajalske delavnice gejevske poezije, ki jih je v zadnjih treh letih organiziral Mozetič. Po njegovih besedah gre za prvo antologijo, ki vključuje avtorje iz celotne Evrope, obstoječe antologije naj bi bile »izrazito zahodno orientirane in nimajo veliko vpogleda v to, kar se dogaja v drugih deželah«. Pri njej je sodelovalo kar 76 avtorjev iz 29 držav, ki jih je iz 32 jezikov prevajalo 23 prevajalcev in prevajalk. Po njenem vzoru je nastal tudi izbor queer literature, ki je bil letos objavljen v Ukrajini. To je že druga tovrstna antologija pri nas, saj je pred natanko dvajsetimi leti pri Alephu izšla že Antologija poezije dvajsetega stoletja s homoerotično motiviko: Drobci stekla v ustih, leto pozneje pa kot prva knjiga založbe ŠKUC še Modra svetloba: homoerotična ljubezen v slovenski literaturi; urednik obeh je bil prav tako Brane Mozetič.   

Izraz »homoerotično«  je tokrat zamenjal z besedo »gejevsko«, in sicer iz dveh razlogov: prvi je ta, da se homoerotičnost povezuje z erotiko, kar pa ni nujno vedno motivika gejevske poezije. Za drugačen naslov se je odločil tudi zato, ker v knjigo ni vključena lezbična poezija, saj je predvidena objava posebne antologije. Pri odločanju o izboru avtorjev in njihovih pesmi je skušal izbirati čim bolj eksplicitne, kar so kasneje potrdili tudi avtorji sami. Pri zbiranju gradiva je imel velike težave z iskanjem gejevskih pesnikov v določenih državah, še posebej v prostoru bivše Jugoslavije. Tako sta v zbirko poleg štirih Slovencev vključena le dva hrvaška avtorja, medtem ko nikakor ni uspel najti pesnikov iz Srbije, Črne Gore, BiH, Albanije, Kosova in Makedonije, manjkajo pa tudi predstavniki iz Avstrije in nekaterih drugih držav. 

Vsi prisotni avtorji so urednikovo delo ocenjevali v presežnikih. Franco Buffoni je antologijo označil za »velik dosežek«, Lawrence Schimel, ki je sam napisal, uredil ali zbral okrog sedemdeset knjig, pa se mu je zahvalil, da je lahko del antologije. V slovenskem prevodu sta za zdaj na voljo dve njegovi slikanici, Sosedje in prijatelji, ki je lani izšla pri ŠKUC-u, in Boš bral knjigo z mano?, ki je letos izšla pri Centru za slovensko književnost. »Vem, koliko dela je potrebno, da pripraviš takšno antologijo. Gre za projekt, ki je neverjeten po svojem obsegu. Uredil sem že mnogo gejevskih antologij in ne poznam nobene druge, ki bi bila tako obsežna kot ta, katere del smo. Brane ni le most pri združevanju vseh teh glasov za slovenske bralce, ampak ustvarja tudi skupnost med gejevskimi pesniki, ki so vključeni v knjigo. Sam na primer z Gregoryjem Woodsom, ki bo bral kasneje, sodelujem že več kot petnajst let, prvič pa sva se spoznala prav tukaj, v Ljubljani. Torej, hvala, Brane.« Schimel je poleg svoje poezije prebral tudi odličen angleški prevod ene izmed Mozetičevih pesmi. 

Vseeno pa se je izkazalo, da niso bili vsi pesniki od samega začetka navdušeni nad sodelovanjem pri projektu. Eden izmed njih je danski pesnik Niels Frank, ki sprva ni želel biti vključen v gejevsko antologijo, saj zavrača vse vrste nalepk, samega sebe pa nima za gejevskega pesnika, ampak za »pesnika, ki je slučajno gej«. Kljub temu si je pozneje premislil in je Mozetiču hvaležen, da ga je na koncu prepričal. Povezovalec večera se je na Frankove dvome o gejevski poeziji odzval s komentarjem, da gre za »prvi literarni večer pri nas, ki zajema tako veliko število gejevskih pesnikov. Pa ne samo to, to je verjetno tudi prvi literarni večer v svobodni Sloveniji, ki je pod varstvom policije«. To je seveda posledica letošnjega homofobičnega napada na lokal Open na dan državnosti, varnost pa naj bi bila po zagotovilih organizatorjev zagotovljena tudi do konca filmskega festivala.   

Med avtorji je bilo tudi kar nekaj takšnih, ki pišejo v nematernem jeziku. Poleg v Španiji živečega Američana Lawrencea Schimla se je za to odločil tudi Švicar Markus Hediger, ki je nemščino zamenjal za francoščino. Po drugi strani pa Milan Šelj, ki je, kot smo izvedeli, »eden izmed prvih Slovencev, ki ni registriran, ampak poročen z moškim«, kljub temu, da že dolga leta živi v Londonu, pri svoji poeziji vztraja pri slovenščini.  

Govora je bilo tudi o posebnostih jezikov, ki ne ločujejo spola in tako omogočajo dvoumno pisanje, kar je v slovenščini skoraj nemogoče. Takšen jezik je na primer tudi madžarščina, tako da je Mozetič za poezijo Mátyasa Dunajcsika dejal, da je »postala gejevska šele v slovenščini«. 

Čeprav smo že navajeni, da Mozetič običajno izstopa po svojih humorističnih vložkih, se je tokrat v spomin občinstva brez dvoma vtisnil tudi zadnji, britanski gost s svojo pesmijo po vzoru Shakespearove metrike, My Lover Loves, ki jo je leta 1985 napisal za letak, ki je promoviral varen seks za boj proti AIDSU. Pozabil pa ni niti na oglaševanje svoje spletne strani in knjig, ki jih je označil za »popolno božično darilo za vašega najljubšega samskega strica«.  

Dogodek je bil že v uvodu predstavljen kot zelo neformalne, sproščene narave. Šlo pa naj ne bi za »tradicionalni slovenski literarni večer«, ki traja eno uro, potem pa se vsi napijejo (še huje naj bi bilo na Češkem, kjer pozornost poslušalcev traja pol ure). »Nikoli ne bom pozabil gejevsko-lezbičnega branja v Rotterdamu pred leti, ki je trajal od devetih zvečer do petih zjutraj. In bilo je ogromno ljudi.« Z udeležbo je bil gostitelj, kljub začetnemu strahu pred majhnim številom obiskovalcev, na koncu izredno zadovoljen. Zaradi dolžine trajanja (kar štiri ure) je potekal v dveh delih, ker pa je bil večer tudi v znamenju filma, sta branju poezije sledila tudi dva kratka filma: klasika Un chant d'amour Jeana Geneta iz leta 1950, in britanski Extensions, avtorja Davea Skinnerja, ki je letos kandidiral za uvrstitev na program že omenjenega filmskega festivala. Med odmorom so se imeli obiskovalci priložnost odpraviti na lov za podpisi avtorjev, popiti kakšen brezplačen koktajl ali pa stopiti ven pred Kinoteko na cigareto in nadaljevati literarno debato. Strastni bralci smo pač obenem pogosto tudi strastni kadilci. 

Kljub dolgemu, a izredno zabavnemu in pestremu večeru, smo se z Branetom Mozetičem dobili še po dogodku in mu za Airbeletrino zastavili nekaj dodatnih vprašanj.  

V spremni besedi pišete, da je bila reakcija ob izidu Drobcev stekla v ustih pozitivna, hitro je bila tudi razprodana. Kakšen odziv pričakujete sedaj, 20 let pozneje?   

Razlike v zadnjih dvajsetih letih so velike. Ena razlika je ta, da izide precej več  knjig kot takrat, to pomeni, da zelo malo knjig sploh dobi kakšno reakcijo, in da se je raven izdanih knjig precej znižala. Ogromno knjig je, ki so prišle v nek mainstream, tudi založnikov. Založniki so zdaj vsi profitna podjetja, ki iščejo dobiček. Takrat pa je bilo to čisto drugače. In seveda ti založniki danes izdajajo knjige, raznorazne priročnike, od tega, kako srečno živeti, do raznoraznih pravljic oz. pač nekakšnega kiča, kot smo včasih rekli. Tako da mislim, da ne bo kakšnega prida odziva, ker sem vsaj v zadnjem času opazil, da knjige, ki izhajajo pri Lambdi, recenzirajo skorajda samo še kritiki ali kritičarke, ki so sami geji ali lezbijke.   

Dejali ste, da ste imeli težave pri iskanju gejevskih avtorjev v določenih državah, ponekod drugod, recimo v Španiji, pa je gejevska literatura zelo prisotna. Kje v Evropi se vam zdi, da gejevska poezija trenutno doživlja največji razcvet?

Najbolj živa in živahna se mi zdi, da je pravzaprav bolj v vzhodnih državah. Ravno zaradi tega, ker je bil prej ta motiv bolj skrit oz. zamolčan. Tudi vsi slovanski jeziki so takšni, da je, tako kot pri slovenščini, spol zelo hitro jasen, medtem ko je veliko germanskih in romanskih jezikov zelo ambivalentnih, nejasnih glede spola. Eno energijo vidim predvsem v slovanskih literaturah. 

Kako poznana je slovenska gejevska literarna produkcija v svetu? 

Že sama slovenska literatura je zelo majhna. Jezik govori tako malo ljudi, da v okviru Evrope nima kakšne posebne prepoznavnosti. Kar se pa tiče gejevske, se pa tukaj v bistvu šele dobro formira. Mogoče je močnejša pri nas lezbična literatura, bolj kot gejevska. 

Pa vseeno, vi ste zelo prevajan avtor, tudi na primer Boris Pintar. 

Ja, kaj pa vem. Jaz sem recimo zelo povezan s tujci. Veliko tudi prevajam in objavljam tuje avtorje in sem nekako v tej mednarodni izmenjavi. Verjetno tudi tako prihaja do prevodov. Nekateri prevodi prihajajo kar tako, brez kakšnega mojega posebnega povoda ali truda, pri nekaterih pa sem seveda tudi jaz udeležen kot nekakšen spodbudni faktor.   

V spremni besedi tudi zapišete, da objava izvirnikov oz. angleških prevodov zaradi časovnih in finančnih omejitev ni bila mogoča. Ali jih nameravate mogoče objaviti v posebni izdaji? 

Upam, da bo ta antologija mogoče spodbudila kakšnega tujega založnika ali urednika, da bo hotel narediti nekaj podobnega oz. da bo črpal iz te antologije, če ne drugega iz imena. Mogoče ne bo ravno tako obsežna, ker so malo bolj odvisni, imajo manj teh podpor. Nenazadnje je tukaj še ta sistem, ki je bil že pred tridesetimi leti, ko država precej podpira izdajanje knjig; v nekaterih tujih državah tega enostavno ni in so založniki res odvisni samo od prodaje.  

Omenili ste, da je predvidena tudi izdaja evropske lezbične poezije. Kdaj jo lahko pričakujemo, imate že kakšne načrte?