Sreda, 25. november 2009
Evropski dnevi literature 2009, Okrogla miza Ali obstaja evropska književnost? Sodelujoči v pogovoru Jürgen Ritte, Jörn Cambreleng in Ferdinand Schmatz, oktober 2009, Grad Hainfeld, Avstrija
Post festum: razmišljanje o prvih Evropskih dnevih literature
Na letošnjem pilotskem festivalu Evropski dnevi literature na gradu Hainfeld na avstrijskem Štajerskem, ki je potekal v organizaciji literarno-kritiškega spletnega portala readme.cc, so poleg klasičnih literarnih branj povabljenih avtorjev organizatorji ponudili tudi pisano paleto okroglih miz in debat, osredinjenih na evropski literarni prostor, s katerim so zakoličili prvo tovrstno srečanje. Med bolj ali manj znanimi in prežvečenimi temami o elektronski knjigi in medkulturnem dialogu se je ena od okroglih miz z uvodnim referatom Jürgena Ritteja ukvarjala s starim vprašanjem po »evropski književnosti« in ga skušala osvetliti v aktualnem družbenem kontekstu.

Ritte je za izhodišče pregledal študijsko ponudbo univerz, ki v predstavitvah programov nemalokrat besedičijo o evropski književnosti in jo omejujejo predvsem na dva elementa - na vešče opozarjanje, da je potrebno spoznavati književnosti najrazličnejših jezikov (kako viteško!), in na dobro razvito svetovno mrežo založb, medijev in arhivov.

Razmišljanje o evropski književnosti je za Ritteja zmeraj dvorezen meč – po eni strani smo priča zraščanju evropskega prostora predvsem na področju politike in ekonomije, kar seveda vpliva tudi na (po)enotenje kulture. Po drugi strani pa tej ideji nasprotuje petdeset posameznih držav s prav tolikimi jeziki in nacionalnimi ponosi. Ne vem, če je potrebno posebej omenjati, kakšno simbolno vrednost nosijo jeziki malih narodov (beri: Slovencev) in koliko nacionalne zavesti je v tem (še bolj ali predvsem čez mejo, na Koroškem ali v Trstu). Omenjena nasprotja prežema dominirajoča anglo-ameriška kulturna industrija, ki s svojo tržno logiko izsiljuje normativen pojem svetovne literature. Književnost je zapakirana v standardizirane enote, od katerih so zanimive le tiste, ki se jih da z lahkoto prevesti in so globalno razumljive (nemalokrat tudi globalno neumne) in se na knjižnem trgu uspešno prodajajo. Ta vrtinec moči pa sem in tja premetava tudi idejo evropske književnosti. Po Rittejevi domnevi je lahko ideal celote uresničen le v raznolikosti – v ideji evropske literature, ki izhaja iz raznovrstnosti in različnosti posameznih književnosti v Evropi kot tudi iz estetske in individualne svojeglavosti posameznih avtorjev. Do sem je stvar precej »neškodljiva« in nepolemična – toda Ritte naposled, na prvi pogled paradoksalno, predlaga izgon pojma »nacionalna književnost«, kar opravičuje z osrednjo vlogo literarnega prevoda kot vodilnega posrednika »evropskosti«, ki ni združljiv z omejujočim in izključevalnim pojmom nacije. Tako pojmovanje pa je pravzaprav na sledi Goethejevi misli o »svetovni književnosti«.

Sogovornika v debati, avstrijski pisatelj Ferdinand Schmatz in francoski književni prevajalec in vodja prevajalskega centra v Arlesu, Jörn Cambreleng, sta se »globalno« strinjala z idejami Jürgena Ritteja, vendar sta se dokončnemu odgovoru o razmerju med nacionalno in evropsko književnostjo izognila. Prvi se je sramežljivo označil za »avstrijskega in evropskega avtorja«, drugi nič manj sramežljivo za »evropskega prevajalca«. Legitimen umik; in kaj bi jima očitali, če pa je pojem »evropske književnosti« očitno tako zagoneten, da je pisan na kožo tovrstnim evropskim festivalom. Tema je vsekakor neizčrpna, dovolj polemična, odprta in zmeraj se da še kaj ponuditi v paketu – nenazadnje tudi razpravo o tem, kaj je »neevropska književnost«, kot je predlagal malce nejevoljen poslušalec iz publike.

Kljub zanimivim nastavkom za razgibano diskusijo odgovora na osrednje vprašanje obiskovalci nismo dobili, kar pa niti ni najpomembnejše. Veliko bolj tehtni so bili pomisleki ob poskusih definicije pojma »evropska književnost«, ki pa niso prihajali iz kroga sodelujočih razpravljavcev, temveč iz kroga izredno aktivne in strokovno podkovane publike, brez katere bi bila okrogla miza bolj podobna nesoljeni juhi. Besedilo in fotografiji: Tanja Petrič