Torek, 24. november 2009


Danes so na slavnostnem odprtju 25. slovenskega knjižnega sejma podelili nagrade, med katerimi najbolj izstopajo Schwentnerjeva nagrada za življenjsko delo, ki je pripadla založniku Milošu Mikelnu, nagrada za najboljši prvenec, ki si jo je s Popularnimi zgodbami prislužila Vesna Lemaić, in nagrada za najboljšega mladega prevajalca, ki je odšla v roke Tatjane Jamnik za prevod romana Sežigalec trupel.

Dobitnik Schwentnerjeve nagrade Miloš Mikeln, sicer poznan tudi kot literat, se je s svojim delom globoko vtisnil v slovensko založništvo. Od leta 1970 do 1982 je deloval kot direktor Cankarjeve založbe, katero je s svojim vodstvom preoblikoval v sodobno založbo s povezavami v bivšem jugoslovanskem in mednarodnem prostoru. Cankarjeva založba je v tem obdobju izdala vrsto pomembnih knjig, med katerimi velja omeniti Leksikon Cankarjeve založbe, ki je še danes klasični družinski leksikalni priročnik. Na Mikelnovo pobudo je založba začela izdajati tudi zbirko Nobelovci, ki je v prvih letih dosegla izjemno naklado okrog 20.000 izvodov. Založba je pod Mikelnovo taktirko uspešno dokončala zbirko Sto romanov, ki je z znamenitimi študijami ob posameznih knjigah generacijam nudila študijsko gradivo o ustvarjalcih in njihovih delih.

Sredi prejšnjega desetletja je Mikeln dal pobudo za ustanovitev Knjižne zadruge, ki ji je načeloval do nedavnega.  Mikeln si je posebno prizadeval za izdajanje slovenskih avtorjev – vsako leto je kljub slabim razmeram za knjigo izšlo vsaj deset del sodobne slovenske literature, prvič pa je izšlo tudi marsikatero delo, ki ni bilo po volji tedanjim oblastem.
V obrazložitvi nagrade je še zapisano, da je Mikeln kljub velikim dvomom knjigotržcev in založnikov uspel ustanoviti medzaložniško zbirko Žepna knjiga, v kateri je nekaj let sodelovalo deset slovenskih založb.

Dobitnica nagrade za najboljši kratkoprozni prvenec je Vesna Lemaić, ki je za svoj prvenec Popularne zgodbe, ki je izšel pri Cankarjevi založbi, že prejela nagrado zlata ptica.  Avtorico mlajše slovenske prozne generacije žirija opisuje kot »mojstrico groteske in intrigantnega suspenza«, ki s svojimi kratkimi zgodbami osveži tudi že nekoliko izpeto spogledovanje s kičem in žanrskimi mešanicami, pri čemer ikone popularne kulture navidez lahkotno, a v resnici še kako utemeljeno izrisujejo kompleksne rebuse bivanjske tesnobe. Obvladan in suveren avtorski glas ostaja vseskozi na sledi vsemu, kar je latentno, skrivnostno in usodno, to pa na presenetljiv način predela v sočno obešenjaštvo in izjemno privlačno bralsko doživetje.

Priznanje za najboljšega mladega prevajalca, ki ga podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, je prejela Tatjana Jamnik za prevod romana Sežigalec trupel češkega pisatelja Ladislava Fuksa, ki je izšel pri Založbi Modrijan.
Komisija je v utemeljitvi zapisala, da je Jamnikova »(…) Fuksa prevedla jezikovno suvereno in neoporečno ter ob besedilu, ki zajema širok razpon literarnih sredstev, izkazala veliko mero prevajalske spretnosti in iznajdljivosti. Klasično besedilo iz poznih 60. let prejšnjega stoletja je iz njegovega zgodovinskega češkega okolja uspešno presadila v današnjo izkušnjo slovenskega bralca in mu omogočila izluščiti nadčasovno etično sporočilo romana kot tudi podoživeti tesnobno vzdušje pred bližajočo se drugo svetovno vojno in napoved holokavsta.« Komisija še dodaja, da ne gre prezreti tudi, da se je Tatjana Jamnik že doslej večkrat uspešno spoprijela z zahtevnimi literarnimi prevodi; pri tem omenja romana Trpljenje vdanega zmeneta Alexandre Berkove in Patriarhata minula slava Pavla Brycza ter onirično kratko prozo Adama Wiedemanna Prizori iz postelje.

Tatjana Jamnik se je rodila leta 1976 v Ljubljani. Diplomirala je iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se je kasneje v okviru podiplomskega študija ukvarjala s kognitivnim jezikoslovjem. Med letoma 2000 in 2004 je bila lektorica za slovenski jezik na Filozofski fakulteti Masarykove univerze v Brnu. Od leta 2004 dela kot književna prevajalka iz češčine in poljščine. Od septembra 2005 je članica uredniškega odbora mednarodnega spletnega literarno-umetniškega trimesečnika Pobocza, od februarja 2007 pa odgovorna urednica slovenske različice Pobocza/Obrobja. Od leta 2007 je urednica za izvirno in prevodno leposlovje pri založbi Modrijan. Dela tudi kot lektorica pri različnih slovenskih založbah. Živi v Ljubljani in Krakovu.
Njena poezija in kratka proza je bila objavljena v slovenskih in tujih literarnih revijah (Apokalipsa, Poetikon, Literatura, Lirikon, glasilo Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju Punt!, Pobocza, brnska študentska spletna revija za literaturo in umetnost Secreto videt) in antologijah (IleŠ› tam mil wyobraŠºni (2005), Pobocza 2006, Pobocza 2007) ter prevajalskem zborniku študentov na Tehnično-humanistični akademiji v Bielsko-BiaŠ‚i PrzekŠ‚adka, czyli studenckie potyczki translatorskie (2006). Njena besedila so bila doslej prevedena v češčino in poljščino.


Na slovesnosti v Linhartovi dvorani so podelili še niz drugih nagrad. Naziv Najlepša slovenska knjiga je v kategoriji književnost ter knjige za otroke in mladino prejela Knjiga (Cankarjeva založba) Janija Kovačiča, ki jo je oblikoval studiobotas. Posebna pohvala je šla slikanici Laž in njen ženin (založba Sanje), ki jo je ilustrirala in oblikovala Ana Razpotnik Donati.

V kategoriji znanstvene knjige, učbeniki in stvarna literatura je bila nagrajena ekipa oblikovalcev Ilab Crossmedia za knjigo Franceta Verbinca - 366-krat slovensko: z jezikovnimi kotički skozi vse leto (Mohorjeva založba Celovec). Posebno priznanje si je prislužilo oblikovanje Ivane Kadivec za knjigo Moč vesti (Primus) Mire Delavec.

V kategoriji umetniške monografije in fotomonografije ter bibliofilske izdaje je ponovno slavil studiobotas, ki je oblikoval knjigo Zakladi Slovenije Matjaža Kmecla in Joca Žnidaršiča (Cankarjeva založba).

Nagrado krilati lev za najboljšo tehnično izvedbo knjige si je prislužil Ma-tisk, ki je poskrbel za knjigo Alpe, kot jih vidijo ptice (Didakta).