Ponedeljek, 9. november 2009
LUD Literatura: "Prevajalec - ponarejevalec", o prevodnih invencijah in intervencijah v pogovoru z Ivo Kosmos, Nike Kocijančič Pokorn ter Vojko Gorjanc, nastopila je še turška prevodoslovka Šžehnaz Tahir-GürçaÄŸlar, sreda, 4. november 2009, FF Ljubljana in LUD Literatura
V sredo, 4. novembra, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani potekal pogovor s prevodoslovko Nike Kocjančič Pokorn in jezikoslovcem Vojkom Gorjancem, vodila pa ga je Iva Kosmos. Dogodek, ki je bil naslovljen Prevajalec –  ponarejevalec, se je moral iz prostorov LUD-a Literature, ki je večer organiziral v sodelovanju z Društvom slovenskih književnih prevajalcev, zaradi prevelikega obiska seliti na Filozofsko fakulteto. Tako številno publiko je najverjetneje pritegnila tema pogovora – prevodne intervencije in »namerne napake« prevajalcev – ter privlačno napisano vabilo na dogodek, ki ga je zaokrožil nastop turške gostje, prevodoslovke Šžehnaz Tahir-GürçaÄŸlar, s predstavitvijo nekaj zanimivih primerov turških prevodnih invencij in intervencij.

Moderatorko je najprej zanimalo, kako gostje gledajo na odnos med družbeno močjo in jezikom in natančneje, kako prepričanja, vrednote in ideologija vplivajo na proces prevajanja, saj naj bi se prav tukaj skrival odgovor na vprašanje od kod in zakaj prevodne invencije in intervencije. Nike Kocjančič Pokorn je na kratko povzela smeri v prevodoslovju, ki so se ukvarjale s tem vprašanjem in so se bolj ali manj naslanjale na Focaultovo misel (ter jo poenostavljale), da lahko prek jezika vplivamo na družbo in družbeno dogajanje, pri čemer jezik ni le ogledalo družbe, temveč tudi orodje, s katerim lahko družbo preoblikujemo. To naj bi veljalo tudi za prevodna dela. Pri tem se je zahvalila LUD-u Literatura, ki je že pred desetletji prvi v Sloveniji ponudil prostor za prevodoslovne razprave feministične šole, kulturnih materialistov, postkolonialnih teoretikov ipd. Vprašanja družbene razsežnosti jezika in prevajanja z vidika teh smeri so tudi danes še kako aktualna, če pomislimo le, da so v ZDA leta 1999 prepovedali distribucijo novega standardiziranega prevoda Svetega pisma, ki je bil revidiran na podlagi predlogov prevajalk in prevajalcev feministične smeri. Vseeno pa zadeva ni tako preprosta in gosta sta se strinjala, da jezik sicer lahko spreminjamo, a odnosi znotraj neke družbe pogosto ostajajo tašni kot so, predvsem gre tu za odnos do marginaliziranih skupin. V slovenskem prostoru to dobro ponazarja poskus zamenjave obarvanega izraza cigan z bolj nevtralnim in politično korektnim Romom; kaj kmalu je tudi ta postal zmerljivka.

Kljub temu pa iz lastnih izkušenj vemo, da besedila lahko vplivajo na nas in na naš način razmišljanja - čeprav z zamenjavo enega izraza ne moremo vplivati na družbo, imajo jezikovne stvaritve lahko velik vpliv in dejansko vodijo do premikov. Prevodne intervencije naj bi bile tako posledica teženj določenih diskurzov z zaledjem in močjo znotraj družbe, ki je sicer pluralna in heterogena, da bi se uveljavili kot enoznačni in imeli še večji vpliv. Vojko Gorjanc je vprašanje moči in jezika osvetlil še z jezikoslovnega stališča in podal nekaj primerov iz jezikovnih priročnikov v slovenskem prostoru, ki kažejo na to, da ti še zdaleč niso nevtralni, ko gre za odnos do različnih družbenih skupin, ter da so nekakšni »družinski albumi neke kulture«.

Naslednje moderatirkino vprašanje je bilo bolj konkretno, zanimali so jo namreč primeri prevodnih intervencij in poslušalci so dobili odgovor na vprašanje: »Zakaj Heidi v slovenščini posluša učitelja in poje pesmi, v nemščini pa uboga pastorja in prepeva cerkvene himne?«, kakor je bilo zastavljeno v vabilu na dogodek. Nike Kocjančič Pokorn je poudarila, da so se prevodne intervencije v slovenskem prostoru dogajale ves čas in se najbrž še vedno, vendar pa njo najbolj zanimajo tiste iz povojnega obdobja oziroma iz t.i. obdobja socializma v otroški in mladinski literaturi, ki glede na primere, ki jih je podala, res bodejo v oči. V tem času so prevajalci v mladinski literaturi vsepovprek, lahko bi rekli celo metodično izpuščali ali spreminjali religiozne elemente. Tako je z nekaterimi Andersenovimi pravljicami, pravljicami bratov Grimm, Piko Nogavičko, Vinetoujem itd. Če se vrnemo k Heidi, je to v osnovi religiozen didaktičen roman, ki naj bi v duhu protestantske etike mladino spodbujal k branju, saj naj bi le prek branja Svetega pisma prišli v stik z božjo besedo in neposredno z bogom. Ironično je torej, da v slovenskem prevodu zmanjka kakršna koli referenca na religijo, in tako pastor postane učitelj, hvalnice bogu pa pesmi o soncu. Premiki so kljub temu subtilni in mladih bralcev niso zmotili. Zakaj? Ker bralci, in to ne le mladina, zaupajo prevodu. Bralci sprejemamo prevod in prevodne rešitve kot edine možne, čeprav temu ni tako. In tako se lahko neka določena ideologija vtihotapi tja, kjer je nihče ne pričakuje. In zakaj je prav mladinska literatura zakladnica takšnih premikov? Odgovor se skriva tudi v dejstvu, da so oči kritike odvrnjene od tega žanra. Ali so zato prevajalci izdajalci in jim ne gre zaupati? Pri prevajalcih mladinske literature iz obdobja socializma je zanimivo prav to, da niso bili pod drobnogledom cenzure in niso prejemali napotkov o tem, kako naj prevajajo, vsaj po besedah takratnih urednikov. Njihovo enotnost in ubranost pri izražanju in udejanjanju takratne ideologije lahko razumemo kot odraz kolektivnega prepričanja in nezavedanja. In prav zato prevajalci niso izdajalci, čeprav so mogoče res ponarejevalci. Na vprašanje, kako iz te zagate in kako ponovno zaupati prevajalcem, je nabolje odgovoril Vojko Gorjanc, ki pravi, da veliko storimo že, če si priznamo, da nevtralne pozicije ni in da smo vsi ideološko obremenjeni. Nike Kocjančič Pokorn je zaključila s tem, da mora biti prevajalec zavezan transparentnosti metode in opozoriti na vse morebitne premike in odstopanja od izvirne vsebine, saj je po definiciji poustvarjalec in posredovalec.

Besedo je nato dobila turška gostja Šžehnaz Tahir-GürçaÄŸlar, ki je pripravila krajše predavanje v angleščini. Omenila je, da tudi v turškem prostoru prevodne intervencije niso nikakršna redkost in da je v javnosti nedavno izbruhnil škandal zaradi prevoda Ostržka, ki ga je izdala ena izmed islamskih založniških hiš, v katerega je predani prevajalec vtihotapil kar nekaj molitev Alahu. Osrednja tema njenega predavanja je bila prepletenost prevodov in družbenega ter političnega dogajanja na primeru adhana oziroma klica k molitvi. Tega se v vseh islamskih državah tradicionalno opravlja v arabščini, v času ustanavljanja turške države pa je Atatürk ukazal prevod v turščino, ki je do zamenjave oblasti približno dvajset let kasneje ostal edina uradna in zapovedana verzija in kar nekaj ljudi je zaradi neupoštevanja tega pristalo v zaporu. Sedaj, ko je spet v veljavi arabska verzija, se mnenja ljudi še vedno razhajajo. Vodilna misel predavanja Šžehnaz Tahir-GürçaÄŸlar je bila, da prevod ali njegova odsotnost služi kot izhodišče za postavljanje raznih družbenih vprašanj, pri podanem primeru je šlo za vprašanje sekularizma, Islama in svobode izbire. Čeprav se prevajalci radi ponašajo s tem, da gradijo mostove med kulturami, je njihovo delo lahko vzrok sporov in razhajanj; kar spet ni tako slabo, saj pripomore k heterogenosti in demokratičnosti družbe. Tako kot vprašanja, ki so bila postavljena v prvem delu večera, je tudi to vredno razmisleka. To je bil tudi zaključek uradnega dela večera, dogajanje se je nato kljub slabemu vremenu in pozni uri ponovno preselilo v prostore Literature. Besedilo: Urška Lešnik