V torek, 13. oktobra, je v Jazz Clubu Gajo potekala predstavitev zadnjega romana Andreja E. Skubica Lahko, ki je izšel letos pri Študentski založbi. Z njim se je pogovarjal Matej Bogataj, ki je tudi avtor spremne besede.

Oba sta že stara znanca slovenskih literarnih odrov. Skubic nam je znan predvsem po izjemno uspešnih romanih Grenki Med (DZS, 1999), Fužinski bluz (Študentska založba, 2001), ki je bil uprizorjen tudi pri SNG Drama, in Popkorn (Cankarjeva založba, 2006), ter svojih kultnih prevodih del Irvina Welsha (na primer Trainspotting, ki je leta 1997 izšel pri založbi DZS, in Porno, ki je leta 2005 izšel pri Študentski založbi) in drugih pomembnih avtorjev.

Večkrat se je preizkusil tudi kot urednik, med drugim je uredil antologijo sodobne škotske proze Glas (Društvo Apokalipsa, 2002). Moderator večera Matej Bogataj je avtor več knjig - Konec koncev (LUD Literatura, 1993), Obrobje brez središča (Aleph, 1994), Prebrano, Precejano (LUD Literatura, 2004), Gledališko listje (LUD Literatura, 2008), pisec spremnih besed skoraj vsake druge knjige izdane pri nas, njegove recenzije lahko že nekaj časa spremljamo tudi v Mladini. Bil je tudi selektor Borštnikovega prstana, v vlogi moderatorja literarnih večerov pa se očitno počuti zelo udobno. 

Moderator je že na samem začetku prebil led s priznanjem, da mu pripravljenih vprašanj zaradi težav s kartušo ni uspelo natisniti, zato je obiskovalce spodbudil, naj sami zastavijo kakšno vprašanje. Kot je pri Slovencih že v navadi, mu publike ni uspelo pripraviti do sodelovanja, zato se je zastavljanja vprašanj hitro lotil sam. Humoristični vložki (ali vsaj poskusi le-teh) pa so bili na splošno rdeča nit večera. 

Način moderiranja Mateja Bogataja sicer ni vključeval veliko zastavljenih vprašanj, šlo je bolj za glasno razmišljanje o knjigi, ki ga je nato avtor romana komentiral. To nikakor ni delovalo moteče, ampak je še povečalo sproščenost pogovora. Bogataja je najprej zanimalo, od kot inspiracija za roman Lahko. Pri branju je sam takoj pomislil, da gre za referenco na roman Rudija Šelige Triptih Agate Schwarzkobler, saj je obema ženskima junakinjama ime Agata, zgodba pa ima štiridelno zgradbo. »Zgodba ni bila mišljenja kot nekakšen diptih na Šeligov roman /…/ Ideja je nastala po dveh resničnih dogodkih, ki sem ju zasledil v medijih.« Pri prvem je šlo za incident, ki ga slovenski mediji niso tako množično pokrivali, v katerem je dvanajstletna deklica umorila svoje starše, ker ji ti niso pustili videvati njenega deset let starejšega fanta. Drugi dogodek je vsem znana gonja proti družini Strojan, ki smo jo lahko pred nekaj leti vsak dan spremljali v medijih. Pri obeh zgodbah je avtor videl stično točko v asocialnosti, ki v prvem primeru pripelje do najbolj skrajnega asocialnega dejanja - umora staršev. Že takoj na začetku je debata tako zašla v zelo politične vode. Pri ambruški aferi se je Skubic sprva postavil na stran tistih, ki so v tem videli diskriminacijo nad Romi, nato pa sam pri sebi ugotovil, da situacija ni tako črno-bela, kot zgleda na prvi pogled. Pri pisanju ga je zanimalo, kako ljudje reagiramo na takšna dejanja in se poskušal vživeti v vlogo dvanajstletnice in družine Strojan, pri čemer ni želel, da bi šlo za »zgodbo o Romih«. Za nabor stereotipnih pripomb in stališč ene izmed oseb romana je črpal iz komentarjev na spletnih forumih, ki so se mu zdeli izredno bogat vir nestrpnosti. 

Moderator je med drugim ugotavljal, da Skubičeva literatura pogosto govori o nekem »jurišu na rob norosti«, tako v zbirki kratke proze Norišnica (Študentska založba, 2004) kot tudi v njegovih romanih. »To je le moja pisateljska fascinacija, motiv, ki mi služi za izhodišče.« 

Bogataja je tudi zanimalo, kaj meni o svoji nalepki t.i. »urbanega avtorja« in če se je v zadnjem romanu od tega nekoliko odmaknil, s tem ko je dogajanje postavil v bolj podeželsko okolje. »Nikoli nisem želel pisati urbane proze, vedno sem iskal meni zanimive situacije.« Skubic tako nikoli ne ve, kam ga bo pisanje na koncu pripeljalo, pri romanu Lahko pa naj ne bi šlo za načrten odmik od njemu običajnega okolja.  

Priložnost smo imeli slišati tudi kar nekaj odlomkov iz knjige, kar je bilo še posebej zanimivo, saj Skubic zelo doživeto bere, tako da tudi nekdo, ki je knjigo že prebral, dobi dodaten vpogled v avtorjevo doživljanje romana. 

Publika (sicer maloštevilna) se tekom literarnega večera ni razgovorila, opogumila se je le ena obiskovalka, ki jo je zanimalo, na kaj se nanaša naslov knjige. Skubic se je sprva hotel odgovoru izogniti, dejal je le, da se skriva v dveh stavkih nekje na začetku knjige. Na koncu je le razkril, da se naslov nanaša na odlomek, kjer fant dvanajstletne Agate, ki ubije svoje starše, od nje zahteva, da ubije svojega brata:

• 'A ga lahko v prsi?' pravim.

Sploh ne vem, zakaj, kar nekako mi je ušlo. Ker se mi zdi v prsi nekako najbolj higienično pa    neboleče, tudi če pride ven dosti krvi.

• Lahko.

Ker se sogovornika dobro poznata, je predstavitev knjige potekala zelo sproščeno, kot bi opazovali pogovor dveh prijateljev ob kozarcu piva. In v resnici smo bili priča prav temu. Te sproščenosti smo se nalezli tudi obiskovalci in prijetno kramljanje o knjigi se je v manjših zasedbah nadaljevalo še po zaključku »uradnega« dela.  Besedilo: Špela Bibič, foto: Maša Pfeifer

Povezave:

Andrej E. Skubic: Lahko (Airbeletrina, E-branje)

Fotogalerija: Maša Pfeifer