V sredo, 30. septembra, se je ob 20. uri v Kolovrat teatru odvijal precej neobičajen literarni večer – brali so izvirnike imen mlade slovenske poezije in njihove prevode v angleščino, ki jih je v sodelovanju z avtorji pripravila Kelly Lenox, prevajalka iz francoskega in slovenskega jezika in tudi sama profilirana pesnica. Kljub zvenečim imenom in posebni priložnosti je bil večer bolj intimne narave. Skupina pesnikov je bila sicer slogovno precej raznolika, kar je dodatno prispevalo k pestri sliki, ki smo je bili deležni ob dvakratnem branju vsake pesmi – najprej v izvirniku, nato pa še v prevodu. Od slovenskih imen so se v nekoliko drugačni obliki predstavili Karlo Hmeljak, Radharani Pernarčič, Esad Babačić, Barbara Pogačnik in Andrej Hočevar, slednja pa sta nato prebrala tudi nekaj svojih prevodov Lenoxove.

Z dvojno akademsko četrtjo zamude, med katero so se nekateri prisotni že povsem domačno pogovarjali s pozneje nastopajočimi, je na oder stopila Barbara Pogačnik in se prisotnim zahvalila za prispevek pri vnašanju kulture v sicer zelo gospodarsko angažiran center prestolnice. Hkrati nas je opomnila, da je ta čas (za razliko od mnogih drugih) odprt za povezave kultur in ploden za spoznavanje drugega, zato si Društvo za mednarodne kulturne povezave, ki je večer organiziralo, še posebej prizadeva povezati slovensko kulturo s tujimi. 

Moderatorka Julija Potrč, sicer tudi prevajalka iz finščine in angleščine, je kot prvega nastopajočega povabila Primorca Karla Hmeljaka. Ta je leta 2007 izdal prvenec Dve leti pod ničlo (LUD Literatura, 2007), ki se je uvrstil med 9 posebej kvalitetnih knjig po lanskem izboru LUD-a Literatura. V šali je še povedala, da gre za edinega slovenskega pesnika, ki nas je zastopal na olimpijadi – Karlo je namreč tudi zelo uspešen član Jadralnega kluba Jadro iz Kopra, na olimpijskih igrah pa nas je zastopal lani v Pekingu. Karlo se je najprej zahvalil Barbari in Kelly, da so prevodi sploh nastali, nato pa prebral nekaj pesmi, ki so bile v angleščino že prevedene dobesedno, tokrat pa sta se skupaj s prevajalko prvič spopadla z njimi kot z umetniškimi besedili. Preden je Kelly Lenox prebrala prevode, se je opravičila za svojo italijansko izgovorjavo, ki pa se ji ni mogla izogniti, saj Hmeljakova inovativna poezija pogosto vpleta avtorju domače italijanske citate in izrazje. Nazadnje sta oba tudi opisala izkušnjo skupnega prevajanja. Karlo nam je zaupal, da je prvič sam sodeloval s prevajalcem; pri že prevedenih besedilih, ki sta jih uporabila kot predloge, ni sodeloval, povedal pa je, da se prav v razlikah med obojimi prevodi pozna njuno sodelovanje in da je vesel, da so prav zaradi sodelovanja mnogi pomenski detajli prišli do izraza.  

Radharani Pernarčič, mnogostranska umetnica, ki živi in deluje v Sloveniji in na Nizozemskem, je lani izdala prvenec Vesolje žalujko, veter žaluzije (KUD France Prešeren, 2008), iz njega pa so bili tudi prevodi. Vtis je bil povsem drugačen, bolj lirski in obenem nenavadno narativen, poln kompleksne rastlinske, živalske in metaforike, spominjajoče na liturgične spise, prevajalka pa je zmogla tudi njen krhkejši slog adekvatno prevesti v angleščino. Po branju je Radharani v angleščini (da jo bo Kelly bolj razumela) zaupala, da je bila ravno sredi težavne samote, ko pa sta sodelovali, se ni več počutila tako osamljeno, saj nista bili le skupaj, temveč sta res poglobljeno sodelovali, za kar ji je močno hvaležna. Omenila je še, da nekaterih njenih predlogov ni pričakovala, nato pa so se ji zdeli zanimivi in so še prispevali k fluidni identiteti, kakršno ji pomeni poezija. Tudi Kelly se je spomnila, kako sta uživali, ko sta se v timu spopadali z jezikom. 

Julija Potrč  je o naslednjem nastopajočem, Esadu Babačiću, povedala, da je začel s pankovskimi besedili (deloval je tudi v novovalovski skupini Via ofenziva), nadaljeval s poezijo in novinarstvom, tuje pa mu ni niti igranje v filmih (spomnite se njegove mitske vloge v Košakovem Outsiderju – »Komu ti 'seljačinu', šalabajzeru jedan?«), z Lenoxovo pa sta delala na predlogah iz Divana (Študentska založba, 2006). Izbrane pesmi so bile večinoma kratke impresije, včasih tudi z močnimi refleksivnimi poudarki, njihovo prevajanje pa je opisal kot posebno zgodbo, saj se je tako tudi sam učil angleščine, v kateri menda ni posebej močan. Tako si je skupno prevajanje zapomnil kot smešno. Na vprašanje Barbare Pogačnik, če je omemba tovornjaka, ki odvaža zemljo, subtilno povezana z rekom »Prah si in v prah se povrneš«, je najprej odgovoril, da ne, nato pa se je previdno dopolnil, češ da začasa pisanja ne ve povsem, kaj počne in da tudi potem ne zna vedno pojasniti. O prevajanju še pravi, da sta s soprevajalko sedela ob Ljubljanici in da je za nekaj ur povsem pozabil na vse ostalo, da je bil »v sinjem krogu«, s čimer je parafraziral prav ime mednarodnih pesniško-prevajalskih srečanj. 

Barbara Pogačnik, pesnica, urednica pri reviji Literatura in velika poznavalka francoske kulture, posebej lirike, je leta 2007 tik pred resničnimi poletnimi poplavami, kar sta s Potrčevo posebej omenili, izdala zbirko Poplave, lani je izšla V množici izgubljeni papir, trenutno pa pripravlja že tretjo pesniško zbirko. Prevajalka se je z njenimi bogatimi absolutnimi metaforami in drznim spajanjem podobij spopadla spretno, vendar je morala v prevodu včasih žrtvovati kakšen simbol posebnega pomena; včasih je bil prevod, tudi če ni prinašal povsem istega sporočila, prav tako precej prepričljiv; tako je v pesmi Klobuki, v kateri so omenjeni tudi morski klobuki, napisala jellyfishes, the hats of the sea in obdržala skrivnostno povezavo takšnih in drugačnih klobukov s pomenskimi polji, ki jih le-ti odpirajo. Nato je Pogačnikova še sama opisala sodelovanje, vendar je o izkušnji govorila širše – da že leta organizirajo soprevajalske festivale, saj je užitek delati z raznoterimi jeziki, od katerih ima »vsak svoj obod in svoje notranje nianse, drugačen užitek v izrazu«, drugi jeziki pa so pestri tudi zato, ker se vedno srečaš z različnimi avtorji, ki imajo svojo poetiko. Kratka pesmica je prevajalkama vzela po tri ure. Sprva je bila nad Kellyjinim darom očarana; pozneje se je sicer pojavilo nekaj prevodnih težav, ko se nista povsem strinjali z rešitvijo, kar ni nepomembno, saj nikoli ne vemo, kaj je v prevodu avtorsko in kaj plod jezikovnih razlik. Kelly je k temu dodala še en vidik, in sicer skozi Frosta, za katerega v Ameriki velja, da je neprevedljiv, da je v prevodu vselej veliko izgubljenega. A pripomnila je, da je brez prevoda izgubljen ves opus, zato je tudi težje avtorje več kot nujno prevajati. 

Tudi Andrej Hočevar živi dvojno življenje pesnika ter kritika in urednika pri literaturi. Doslej je izdal štiri pesniške zbirke, prevajala pa sta izbor iz zadnje, letos izdane Privajanje na svetlobo (LUD Literatura, 2009). Za razliko od ostalih nastopajočih je bil Hočevar bolj zgovoren tudi med samim branjem in je poslušalcem pojasnil nekaj slogovnih razlik med zgodnejšimi pesmimi v zbirki in ostalimi (na začetku je namreč pisal morda preprosteje). Pesmi, ki jih je bral, so bile na nek način pripovedne, a prežete z razmišljanjem trenutnih vtisov, Hočevar pa je vmes navrgel tudi nekaj podatkov (»Zadnja pesem je nenaslovljena in zaključuje zbirko, omenja pa mojega deda, ki ima v nedeljo trgatev!«), ki so nam omogočili stik z njegovo poezijo še iz nekega drugega, gotovo še bolj osebnega zornega kota. O samem prevajanju pravi, da je ravno v obdobju, ko se mu zdi angleščina s svojo jasnostjo in posebnim ritmom dober jezik za tisto, kar želi s poezijo posredovati in mu je v slovenščini včasih oteženo. Ob tem je pohvalil tudi Kellyjin smisel za ritem in za poetično, ki sta med drugim botrovala prepričljivim prevodom.  

Nazadnje se je Andreju Hočevarju in Kelly Lenox na odru pridružila še Barbara Pogačnik, ki je ob Hočevarju tudi sama prevedla nekaj Kellyjinih pesmi, pred tem objavljenih v različnih ameriških revijah in antologijah. Hočevar je opomnil, da je zanimivo, da sta si njegov in slog Pogačnikove tako različna, a da sta se vseeno oba izkazala za primerna pri prevajanju ameriške pesnice, ki je brala svoje pesmi z močnim pripovednim občutenjem, značilnim za ameriško poezijo, hkrati pa polne različnih, mestoma tudi absurdnih podob, ki se nazadnje vse prepletejo v povsem samonikli logiki. Prevajanje je bilo za oba izziv, Pogačnikova je na primer priznala, da zvočnega barvanja v Voodoo Lily ni mogla povsem ustrezno prevesti, Hočevar pa je omenil anekdoto izza prevajanja pesmi After, ki jo je najprej prevedel kot Nato, pa ga je nek neslovenski bralec, ki je slučajno videl naslov, presenečeno vprašal: »Kaj je to – pesem o Nátu?« Tako je naslov raje spremenil v manj dvoumni in manj militantni Potem.

Potem pa se je literarni večer počasi iztekel in preostanek (neliterarnega) večera je potekal v znamenju prijetnega kramljanja o različnih pomenskih rešitvah, pa tudi povsem drugih stvareh. Besedilo in fotografije: Andraž Jež