Zlata ptica zadnji dve leti leti proti Dolenjski, bi lahko pomislili ob dejstvu, da jo je lani prejel Novomeščan Nejc Gazvoda, letos pa njegova someščanka Katja Plut.

Po besedah predsednice žirije, Zdenke Badovinac, se "nagrada povezuje s konceptom sodobne umetnosti kot nečesa, kar ni zgolj nadaljevanje neke tradicije, ampak nas sili misliti in čutiti aktualni svet drugače in s času primernimi sredstvi".

Ta kratka obrazložitev nagrade pa je obenem tudi dokaj natančen opis Katjinega opusa. Ja, opusa. Mlada novomeščanka je pri svojih dvajset in nekaj letih izdala že kar pet pesniških zbirk. Zadnjo najdemo pod naslovom Štafeta hvaležnosti, izšla je predlani pri mariborski Literi in bila med drugim nominirana za Veronikino nagrado. Njen pesniški jezik je namreč svojevrsten prav zaradi docela izvirnega načina ubesedovanja sveta in drugačnega dojemanja tradicije. Katjin pesniški subjekt stoji znotraj dogajanja, sredi življena, od koder pogumno posega po vsem, ''kar je na voljo''. Enkrat so to verzi popevk, drugič verzi literarne zapuščine, visoko in nizko, banalno in, če hočete - sakralno. In če še pred slabim letom ''mnogi niso vedeli, ali so njene pesmi res kul, ali se jim to morda samo zdi in se zato raje ne bi opredelili'', kot je dejala Katja v Delovem intervjuju, podelitev nagrade govori že o nečem drugem.

Povezave:

Pesmi Štafete hvaležnosti