Pogovor o literarnem portalu Spletno pero: Andrej Blatnik, Mirana Likar Bajželj, Sebastijan Pregelj, Tina Košir, Andrej Detela, Tanja Ahlin; torek, 15. september 2009, Miklošičev park, Ljubljana
Festival Sanje, ki se je od konca julija do začetka septembra odvijal v parku Zvezda v Ljubljani, se je z nizom prireditev v Miklošičevem parku nadaljeval še skozi prvo polovico tega meseca. Ob zaključku so organizirali posebno okroglo mizo o literaturi na spletu, ki jo je vodila Tina Košir, osredotočala pa se je zlasti na inovativno delo Spletnega peresa. To se je začelo kot spletni natečaj, ki je dobil svoje nadaljevanje, kmalu pa je zaživelo precej samostojno – kot  spletni literarni portal.

Témo večera in goste je napovedal Gašper Troha, nato pa je besedo prevzela moderatorka, ki je po parafrazi »narobe svet – narobe splet« sporočila, da Spletnega peresa tokrat ne bodo predstavljali prav nič virtualno, temveč karseda neposredno, zato se je obrnila kar k Tanji Ahlin, ustanoviteljici in urednici, »materi in očetu portala v eni osebi«, ki je na kratko opisala pot Spletnega peresa od »natečaja, kakršnega še ni bilo«, preko ustanovitve foruma za literarno objavljanje in komentiranje, ki je bil prav tako noviteta na slovenskem prizorišču, do portala, v katerem vidi močan povezovalni faktor, s katerim bi vsi Slovenci, tudi zamejci in zdomci, imeli stik med seboj ter z domovino in slovenskim jezikom. Nato je Tina Košir o izkušnji s spletno klepetalnico vprašala Andreja Detelo, ki je bil preko nje ob izidu svojih Sanj v vzhodni sobi (Cankarjeva založba, 2008) za krajši čas dostopen za vprašanja in kritike. Povedal je, da je vse skupaj nekoliko prehitro minilo (v kakih dveh urah) in da v tem času ni prejel dovolj vprašanj. S tem se je strinjal tudi Sebastijan Pregelj, ki je dejal tudi, da sicer veliko govori in da se je tega povsem zavédel ob spletnem mediju, ko je moral svoje replike čim bolj zreducirati, saj je bilo vprašanj precej, pogovor pa se je zelo razživel. 

Andrej Blatnik je spregovoril o literarnih delavnicah (ne le spletnih), ki so na Slovenskem še vedno nekaj nenavadnega, saj jih mnogi zavračajo, češ, »pisati je treba znati, to zna vsak«. Ironično pa je, je nadaljeval Blatnik, da to pogosto zatrjujejo ljudje, ki ne znajo pisati in tega niti ne priznajo. Kot posebno prednost spletnih delavnic je izpostavil anonimnost, ki marsikoga opogumi, da se udeleži spletne delavnice, kjer je sproščen, »kot bi bil med anonimnimi alkoholiki«. 

Nato je o svojih plodnih izkušnjah s Spletnim peresom pripovedovala Mirana Likar Bajželj, avtorica, ki se je nekoč odločila, da mora pisati, pa ni vedela, kako. Ravno takrat pa je našla spletni tečaj in poslala svoja dela. Presenečena je ugotovila, da je bila izbrana med prvih deset, nato se je uvrstila še bolje in izbrani zgodbi poslala na Literaturino delavnico in Blatnik jo je sprejel. »To je dobro za tiste,« je sklenila, »ki ne vedo, kako vstopiti v literarni svet,« in sicer tako zaradi občutka, da tega ne počneš le ti, kot zaradi kritike, ki te lahko kvalitetno izoblikuje.  

Na naslednje moderatorkino vprašanje, kaj vse splet sploh omogoča, očitno ni bilo enoznačnega odgovora, saj je Tanja Ahlin poudarila, da se pogoji zaradi različnih navad zelo razlikujejo med, npr. Ameriko, kjer se na spletu veliko več dogaja, in našimi kraji. Povedala pa je, da ji veliko pomenijo komentarji uporabnikov, saj se z njimi lahko razvijaš. Prav na tak način se je med pisanjem lahko spreminjalo pisanje Andreja Detele, ki je Sanje zasnoval kot spletni dnevnik, ki ga je pisal prijateljem, komentarji, ki so mu jih ti pošiljali nazaj, pa so močno vplivali na nadaljnji potek ustvarjanja. »Odzivi in kritike prijateljev so me opogumljali in povedali, kako naj pišem.« Povedal je za primer prijateljice, ki mu je povedala, da je ob branju odlomka iz Indije jokala in tako je vedel, da mora pisati naprej. Sebastijan Pregelj je odgovoril na vprašanje o razlikah med običajnim in spletnim literarnim večerom. Govoril je o maski anonimnosti, ki omogoča elegantnejše lansiranje mnenj, poudaril pa je tudi prednost odprte forme, ki v nasprotju z običajnimi literarnimi večeri vprašanj in komentarjev ne postavlja v marginalno pozicijo.  

Ko je Tina Košir vprašala Likar Bajžljevo, kaj si kot ustvarjalka še želi od Spletnega peresa, je ta odvrnila, da je ona medtem že začela objavljati in da spletnih delavnic ne potrebuje več na tak način kot poprej. Je pa zato o svojih idejah govoril Detela; želel si je dovolj fleksibilnosti, da lahko kaj že objavljenega naknadno spremeni, pa četudi preko šifre. Tanja Ahlin je glede svojih načrtov poudarila, da si s svojim projektom želi dobro za čim več ljudi in internet to omogoča – ni treba razmišljati, kje bi našel čas za literarni večer, vse je dostopno. Naslednja stopnička je razmišljanje o tujini, je priznala. Rada bi videla, da bi se na Spletnem peresu objavljala dela tujih avtorjev pa tudi prevodi domačih avtorjev v druge jezike. Načrti so se zdeli zelo obetavni in pri razmišljanju o Spletnem peresu, »ki živi od čiste literarne ljubezni«, jo je v šali prekinil Blatnik: »Dobra mati ne sme preveč hvaliti svojega otroka, bom to storil jaz –« in slušateljem izdal še nekaj izboljšav, o katerih razmišljajo, hkrati pa izpostavil metodološko razliko med t. i. spletno literaturo, torej literaturo, ki lahko biva le na internetnem mediju, in literaturo na spletu, s katero se ukvarja Spletno pero, saj včasih pride do terminološke zmede. Ob tem se je mimogrede spomnil na Igorja Coroninija, ki ga osebno ne pozna, ga je pa pozval, naj se diskretno oglasi, če je med prisotnimi, saj mu je zaradi izvrstne recenzije zadnje knjige Spremeni me (Litera, 2008), ki jo je Coronini objavil prav na forumu Spletnega peresa, obljubil pijačo. Na splošno zastavljeno vprašanje o sponzorjih pa je Ahlinova odgovorila: »Sej veš, recesija je, v kulturi že dlje kot eno leto.«  

Sebastijan Pregelj je prav tako predlagal nekaj multimedijskih izboljšav: arhiv bi lahko hranil posnetke literarnih večerov, ki jih mnogi zaradi zasedenosti ne morejo obiskovati, in zvočne posnetke, na katerih bi avtorji prebirali literaturo, ki bi tako postala dostopna tudi neberočim.  

Blatnik je nato o internetu spregovoril širše in iz sociološkega aspekta –  o »perverznem mediju« je povedal, da so naprednejši ljudje ob njegovem izumu mislili, da bo prinesel čisto demokracijo in ozaveščenost, danes pa se ta demokracija žal kaže kot poudarjena svoboda do sovražnega govora, ki se veča z velikostjo foruma. Spletno pero je še dovolj majhno, foruma na kaki Airbeletrini pa si ne upa niti pogledati, je še pripomnil. Ahlinova je vseeno priznala, da si želi razširitve foruma, četudi bodo za to morali uporabiti cenzuro. Kvaliteta namreč da raste s kvantiteto. Zato je apelirala tudi na prisotne, da bi se pridružili marljivim prostovoljcem, ki urejajo portal. 

Tina Košir je nato pozvala prisotne, da se oglasijo, če imajo kakšno vprašanje, nakar je Žiga Valetič, idejni vodja in urednik novega glasila Humornik, povedal za primer Ferija Lainščka, ki na Facebooku postopoma piše pesnitev in pri tem upošteva komentarje. Tovrsten način je predlagal tudi za Spletno pero. Tanja Ahlin je dejala, da se na Delovem blogu dogaja nekaj podobnega, poskusili pa so tudi eno delo prepustiti več avtorjem. To sicer podpira, vendar hkrati tudi priznava, da tovrstni poskusi običajno ne obrodijo sadov, saj so si stili med seboj preveč različni.

Nazadnje je Tina Košir predlagala, da bi se portal predstavil še na Facebooku, kjer je zdaj že veliko podobnih društev in ustanov, pričujoče pa povabila na neformalen pogovor pod oder, od koder smo čez nekaj minut krenili v bližnjo knjigarno Sanje, kjer so nas pogostili z vinom in različnimi slaščicami. Andraž Jež