Sobota, 11. julij 2009
Še pomnite? Natanko pred tednom dni je v Rogaški Slatini izzvenel že 6. Festival Pranger, srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije - festival, ki se lahko pohvali z izredno motivirano in aktivno publiko. V avtohtonem habitatu prangerja - srednjeveškega sramotilnega stebra - so se zopet zvrstile tri kritiške debate, prevajalska okrogla miza o prevajanju slovenske poezije v nizozemščino, okrogla miza o narečjih v slovenski književnosti ter branja avtorjev pesniških zbirk, ki so jih izbrani kritiki, dr. Irena Novak Popov, Marko Golja in Andrej Hočevar, pritisnili ob zid (oprostite, pranger!). Vse skupaj pa je popestril glasbeni in otroški program. Da  bi se izognili zdrsu v suhoparno poročanje ali statistično bilanciranje, smo na goste iz posameznih »skupin« naslovili nekaj vprašanj oz. jih prosili, v tednu po festivalu, za prespan in naspan vtis, refleksijo in/ali komentar. Med odzivi, objavljenimi v nadaljevanju, pa pogrešamo predstavnike pesnikov, ki za komentarje očitno še zbirajo besede (verze?) in bodo objavljeni naknadno.

Lucija Stupica (organizatorka Festivala Pranger in pesnica): »Soočenja različnih kritiških misli so se zarasla in se še razraščajo v festival, ki ga ne le ustvarjalci čutimo precej intimno. Festival Pranger vsako leto znova utrjuje svojo predanost poeziji. Osnovna ideja je bila sicer pogumna in dobronamerna: odmeriti več prostora refleksiji poezije v javni sferi, refleksiji, ki javnost, predvsem avtorje neposredno nagovarja in se izgovarja  v interakciji pesnik - kritik - zainteresirana javnost. Kot največje dragocenosti pa nam v dnevih festivala padajo v naročja včasih prav antologijske izjave, dogodki, ki so posledica nagovarjanja kritiške besede in druženj. Na tem mestu torej s strani organizatorjev najprej največji poklon prav gostom Prangerja, ki ga oblikujejo s svojo energijo takšnega, kakršen je.«

Urška P. Černe (organizatorka Festivala Pranger in prevajalka): »Z leti se izrisuje naš značaj, vse bolj se kaže, da je ime kar dvakratna sublimacija. Z izbiro imena 'Pranger' smo resda hoteli podati zavezo dobrohotnemu izražanju kritike, iz oči v oči. Pa tudi 'festival' pravzaprav nismo - saj smo majhni, zavezani poeziji in debatam o njej. Iz leta v leto zorimo. Najžlahtnejši izkupiček je vselej zadovoljstvo udeležencev, soprirediteljev in publike, ki samoiniciativno pripotuje od daleč v ta tih topliški kraj stoletnega slovesa, ki z razdrobljenim lastništvom hotelov v tujih rokah in napornim socialnim položajem nekdaj uspešne steklarske tovarne išče nove vitalne vire. Krilati simbol pesništva Pegaz je po legendi udaril s kopitom v tla in odprl pot tempeljskemu vrelcu, hrani pa tudi Pranger. Žlahten izkupiček je dobro sodelovanje z županom, mag. Brankom Kidričem, in direktorico lokalnega Kulturnega centra, Klavdijo Redenšek. Letos smo bili zelo veseli tudi novega doma za petkovo večerno prireditev, gradu Strmol v Rogatcu.«

Marko Golja (urednik literarnih oddaj na Radiu Slovenija in kritiški selektor tokratnega Prangerja): »Letošnji Pranger mi je dal več, kot sem pred prihodom pričakoval. Spoznal sem kar nekaj ljudi, ki imajo poezijo radi in hkrati o tej svoji ljubezni razmišljajo odprto in suvereno. Imel sem priložnost, da sem prisluhnil pesnicam in pesnikom ter slišal marsikatero branje, ki me je spodbudilo k premisleku več o njihovi poeziji, pa tudi kak zanimiv podatek iz pesniške delavnice oziroma tovarnice. Kar nekajkrat sem se nasmejal, tako med debato kot tudi ob še ne čudnih nočnih urah. Zato je seveda jasno, da lahko Pranger dá največ udeležencem, precej tudi domačinom, manj pa morda (zaradi svoje izbirne posredovanosti) slovenskemu literarnemu prostoru. Hkrati je res, da se je festival dotaknil vseh svojih udeležencev, morda pa jih je tudi spremenil. Eno je namreč, če zapisuješ kritiški monolog s precejšnjo mero samozadostnosti in samovšečnosti, drugo pa, če razvijaš dialog oziroma če nisi le gledalec, ampak tudi gledanec. Zato so mi bili trenutki na festivalu, ko smo se najmanj strinjali, najbolj zanimivi. Pranger si bom zapomnil torej kot festival, kjer se poezija in njeni bralci dobro počutijo, zato hvala Luciji, Urški, Goranu in vsem, ki so kraj sramote spremenili v prizorišče poezije in druženja.«

dr. Marija Stanonik (literarna znanstvenica in gostja okrogle mize o narečni književnosti): Vesela sem, da je pobudo za okroglo mizo o slovenski narečni književnosti dal mladi rod, s katerimi se doslej v živo še skoraj nisem srečala. Tema je tako prišla na vrsto popolnoma objektivno, brez "lobiranja". Že samo s tem je v slovenski kulturni zavesti zapostavljena vrsta ustvarjanja doživela veliko priznanje. Naklonjenost narečjem raste. Toda zakaj? Odgovor je v metafori: zdravje začnemo ceniti, ko se zavemo, da ga izgubljamo. Prej sploh ne (po)mislimo nanj. Za narečja si želim, da se jih njihovi nosilci ne bi sramovali, v okoliščinah pa, ko je zborni jezik primeren, le-tega govorili čim bolj skrbno. Dobro bi bilo imeti čim več narečnih slovarjev, kakšno dobro antologijo narečne poezije in kak odličen literarni večer. Nenazadnje sem na letošnjem Prangerju končno dobila priložnost za spremljanje nastopa Janeza in Uršule Ramoveš v živo, odkrila sem slovaško avtorico, ki v enem od njihovih narečij piše o podobnih rečeh kot nekateri slovenski avtorji in s katero sem se pogovarjala tudi o možnosti strokovnega sodelovanja. Vsaj bežno pa sem srečala mlado perspektivno generacijo pesnikov in pesnic, kritikov in kritičark, urednikov in urednic, prevajalcev in prevajalk.«

mag. Pavel Ocepek (lektor slovenskega jezika na Univerzi Gent in udeleženec prevajalske okrogle mize): »Že samo povabilo na tako imeniten festival kot je Pranger je bilo tako za študente kot zame izredna čast, saj je prevajanje in obisk festivala nagrada za triletno delo - to je toliko, kolikor so študentje študirali slovenski jezik v okviru slavistike na Univerzi Gent. Pravzaprav si nihče ne more predstavljati kolikšno vrednost ima takšno povabilo za nekoga, ki tri leta študira jezik in je na koncu uspešnega študija nagrajen za svoj trud. Zavedajoč se priložnosti, so se študentje z največjim optimizmom podali v verze slovenskih avtorjev, kljub temu da so v mesecu maju in juniju bili obremenjeni s pisanjem diplomske naloge in izpiti. Pa vendarle so se z izredno disciplino in vso resnostjo in entuziazmom lotili projekta, ki jih je vodil od začetnih analiz do razumevanja večplastnosti motivov in tem izbranih pesmi. V drugi fazi so pripravili vsak svojo različico prevoda, ki pa smo jih v tretji fazi združili v eno varianto, ki je po skupni presoji vsebovala najboljše odločitve. V zadnji, sklepni fazi pa smo prevode v medsebojni interakciji brusili in dodali žlahtnost, ki jo pesmi premorejo v izvirniku ... Neodgovorjenih vprašanj in pomislekov skoraj ni ostalo, kar nam je potrdila tudi okrogla miza pod vodstvom Mateje Seliškar Kenda. Omenjena okrogla miza in občutek, da zmoreš, ter zahvale pesnikov pa so tisti razlogi in potrebne vzpodbude, ki so študente nagovorile k nadaljevanju začetega. Do kam nas bo izkušnja Prangerja pripeljala, še ne vemo. Zagotovo pa je navdušenje študentov nad slovensko poezijo in njenim prevajanjem dovolj močen argument, ki terja obljubo, da bodo ljubitelji in poznavalci v prihodnje lahko brali slovensko poezijo tudi v nizozemskem jeziku.«

Pripravila: Tanja Petrič

Pranger na Airbeletrini:

- Festival Pranger 2009: 6. srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije (fotoreportaža, Fotografija: Mojca Pišek)