Ponedeljek, 29. junij 2009
Mlade rime #002, Branje angažirane poezije: Glorjana Veber, Miklavž Komelj, Barbara Korun, Boris A. Novak, Aleš Debeljak; pesnice in pesniki berejo svoje in tuje, sreda, 24. junij 2009, Menza pri koritu, Ljubljana
V sredo, 24. junija zvečer, so v Menzi pri koritu Mlade rime #002, festival mlade in neuveljavljene poezije, posegle v polje političnega. Ob 19h je v Kolovrateatru potekala okrogla miza o Angažmaju v sodobni slovenski poeziji danes, na kateri so sodelovali Aleš Debeljak, Barbara Korun, Boris A. Novak in Miha Zadnikar – tako vsaj piše na programu, ker sva s K. S. zaradi sovražnih urnikov zamudili na dogodek in se zato nekoliko poklapani, a še zmeraj polni pričakovanja odpravili na branje angažirane poezije ob 21:30 ...

Podnaslov literarnega happeninga (»Pesnice in pesniki berejo svoje in tuje avtorje«) ter geslo festivala, »A si iskren-a?«, sta veliko obetala, čeprav ne vem, kdo bi lahko tako pokroviteljsko razglasil katere koli pesnice/pesnike za »svoje« ali kdo sploh so skrivnostni »svoji avtorji«, toda verjamem, da je lapsus nastal le zaradi emotivnega impakta in ne kakšne ideološke delitve na »svoje« in »tuje« (res pa je, da logika angažiranosti ni daleč od podobnih razločevalnih predpostavk). Če je okrogla miza najverjetneje (v svojih idealnih zmožnostih) potekala v dialoškem duhu teoretskih razprav, je bilo javno branje priložnost, kaj priložnost, obveza(!), da brezdušni teoremi zaživijo tudi v praksi in razburkajo duhove apatičnih množic.

Najbolj rock and roll pesniški festival ta hip! V duhu rock'n'rolla je vpisano uporništvo, nezajezljivo, predvsem & povsem nepredvidljivo čustvo, kakor je bil nepredvidljiv sam začetek branja: množice so se res takoj razburkale, predvsem njihovi bobniči, ko je na oder stopila drobna deklica, izrezana slika preteklosti (damska oblekica, dolgi zlati lasje itd.) ter zapela – Katjušo ... in to kako! Z glasom, ki bi ji ga zavidala marsikatera odrasla slovenska pevka, to je že res, toda nihče ni znižal glasnosti ozvočenja in Katjuša je z vso silo vdrla v naše nepripravljene sluhovode, da smo pozabili na fascinantno nasprotje, ki ga je izzivala anahronistična podoba pred nami: meščanski otrok, izrezana fotografija s konca 19. stoletja, prepeva rusko partizansko pesem ...

Sledil je večer z nadvse zanimivo dramsko strukturo, ki je po vsebinski plati (vsaj na videz) prelamljala s paradigmo o razumevanju »generacijske angažiranosti«: najprej dva nastopajoča srednje generacije (Miklavž Komelj in Barbara Korun), potem Boris A. Novak kot prelom freytagovega trikotnika in za konec mlajša generacija, ki so jo zastopali Glorjana Veber, Veronika Dintinjana in Dejan Koban, organizator in povezovalec večera. V čem je prelom? Po splošnem prepričanju naj bi bila mlada generacija bolj reakcionarna in dovzetna za družbene spremembe, medtem ko postane starejša na neki točki varuh tradicionalnih vrednot – večer je s takšnim prepričanjem povsem prelomil in pod vprašaj postavil preobrazbo, ki jo je doživelo naše razumevanje pojma angažiranosti; stisko definicije je najlepše povzel prvi od nastopajočih, Miklavž Komelj:

»Včasih je poezija bolj angažirana ravno takrat, ko se od nje pričakuje, da se bo za nekaj angažirala, pa se ne. Med prvo svetovno vojno, ko so od pesnikov pričakovali, da se bodo zavzeli za politični boj, je Pessoa dosegel resnično politično izjavo s tem, ko je napisal pesem Rože, draga moja, bolj ljubim kot domovino ali Igralca šaha (obe sta iz leta 1916 – op. p.) Sam pojem angažirane poezije tiho predpostavlja, da obstaja neka nevtralna raven poezije, ki jo potem nadgradimo z angažmajem. Na nek način je edino resnično politično vprašanje v poeziji vprašanje o čisti umetnosti, o njeni možnosti in nezmožnosti.«

Mlada generacija svoje pozicije ne formulira več v jasni, razumljivi (tudi patetični) dikciji tradicionalne angažirane poezije, temveč idejo pregnete z abstraktnimi podobami. Brez očitnega angažmaja – v čemer se, s Komeljevimi besedami, tudi skriva svojevrsten angažma.

Najsi se je pojmovanje angažirane poezije v času še tako preobrazilo, njen učinek bi moral biti – hipen. Toda večer se je na neki točki razvlekel in še po uradnem zaključku ga je nadvse angažirani Dejan Koban želel umetno ohraniti pri življenju z improviziranim prebiranjem Majakovskega. Ko je začela utrujena publika zapuščati Menzo in je Dejan presenečeno vzkliknil, da Majakovski vendar ni tako slab pesnik, mu je ena od obiskovalk zabrusila: »On je že v redu, samo način branja ni!«

Morda pa je to skrivni recept za angažma: kraj, čas in način branja lahko v še tako intimistično pesem vdahnejo revolucionarni duh.