Ponedeljek, 22. junij 2009
Predstavitev knjige Mirta Komela Sarajevski dnevnik (Beletrina, 2009) v pogovoru s Francem Trčkom, sreda, 17. junij 2009, Jazz klub Gajo, Ljubljana
Predstavitev knjige Mirta Komela Sarajevski dnevnik se je v sredo, 17. junija 2009, odvijala dokaj nekonvencionalno za tovrstno prireditev in s tem, upam, zbudila kvečjemu več interesa med apatično publiko, vajeno procedur in slavilnih obrazcev, s katerimi hočejo avtorji in založbe nova dela takoj lansirati med bestsellerje. Prva stvar, ki je padla v oko, je bila središčna vloga povezovalca Franca Trčka, ki avtorju, svojemu znancu, ni pel hvalospevov, temveč ga je obravnaval z zmesjo narejenega pokroviteljstva do mlajšega kolega in vzpodbudnega bodrenja. Zaradi tega je Komelu ustvaril provokativno ozadje, ki je od njega zahtevalo avtonomno spopadanje s povezovalčevimi vprašanji in v katerem se je izkazal za svežega in sproščenega avtorja, ki ga, drugače od mnogih sodobnih slovenskih pisateljskih imen, odlikuje tudi precizen družbenokritični angažma.

Franc Trček je svoj nastop na prireditvi (kjer se o samem delu ni povedalo veliko, s tem pa se je naredilo Dnevnik še bolj intriganten), začel nadvse bombastično in že preden se je Mirt Komel čez relativno številno publiko prebil do miz; oglasil se je izza naših hrbtov in dejal, naj takoj kupimo kakšen izvod knjige, saj da večera ne bomo začeli, preden jih ne prodamo vsaj petdeset. To se je moralo zgoditi kar hitro, saj je kmalu že sedel na srednjem stolu in se spraševal, kako bo ozvočen, saj se mu ne da držati mikrofona, tako da je v šali kar Komela poprosil, naj mu ga drži, on pa je iskro ošvrknil njegov stil oblačenja, češ da ga je kolega z videzom povsem povozil. S tem je takoj prebil led, Trček pa je s svojimi mestoma ciničnimi dovtipi kar naprej skrbel, da ne bi slučajno zmrznil nazaj. Spomnil se je grand tourov, na katere so v 19. stoletju potovali mladi Angleži iz premožnejših družin in »pridelali – nekateri spolne bolezni, drugi odvisnost od hašiša, heroina, pa tudi dobršen del klasičnega kanona evropske literature je nastal kot posledica tega«. Takoj se je navezal na novi literarizirani dnevnik iz krajev, ki so malo dlje, kot je dolžina kanala, »ki ga preplava kakšen plavajoči sodček iz dolenjskih koncev«, glede literarne umeščenosti Sarajevskega dnevnika pa je bil tudi jasen – »V osnovi je bila ta zadeva poročilo s fronte.« Mirtovi kolegi so ga tako dobivali v obliki elektronske pošte, je povedal in izrazil olajšanje, da so na Beletrini besedilo relativno »mehko« lektorirali. Nato je besedo prepustil piscu, ki je bil lani v Sarajevu na študijski izmenjavi na tamkajšnji Fakulteti za politične vede, in ga vprašal po »treh fleših na prvo žogo o Sarajevu po letu dni od te velike ture«. Da mu je kot sogovornik kos, je Mirt Komel, parodoksalno, pokazal prav s tem, da se je spet navezal na svojo prejšnjo opazko in povedal, da ga je zdaj gostitelj povozil še retorično – ob tem pa je brez ovinkarjenja izstrelil tri fleše – »Šiša, čevapi in rakija«, ki jo je ves čas – po srbsko, če se ne motim – naglašal na i. Takoj se je opravičil za navidezno banalnost izbire, saj naj bi take primere lahko našli za vsakim vogalom, vendar imajo v avtentičnem ambientu poseben čar. »Koliko čevapčičev naroči moški?« se je glasilo precej atipično vprašanje, ki pa ga je Komel takoj spodnesel, češ da to ni toliko pomembno, kot to, kdaj jih naroči – in se spomnil prvega dne, ko je takoj po vožnji, ob 8. zjutraj, prišel na fakulteto, profesorja Esada Zgodića pa (»valjda«) ni bilo in se je srečal z njegovim asistentom Elvisom, nato pa podvig ponovil v sredo, ko je profesor celo prišel, a spet pozval asistenta, da je predaval namesto njega, češ da je vstal z levo nogo. Ko je moral priti še tretjič, si je profesor pred predavanjem zaželel čevapčičev in res so si jih privoščili, saj je profesor vztrajal, da sta jih jedla tudi asistent in Komel.

Sledilo je še eno zanimivo vprašanje – če se Komel počuti kaj bolj Bosanca, odkar imajo v Novi Gorici Obi, to pa je bilo le sredstvo za anekdoto; ko so namreč Komela povabili, naj si ogleda otvoritev Obija, stvar pa je seveda skrivala sarkastično implikacijo – kaj bo Sarajevčanom Obi, ko pa imajo denarja komaj za hrano. A ko so Komelovi prijatelji vstopili, je sledil še večji paradoks – takoj so se zagledali v stole, ki »niso tako dragi«, iz česar je avtor namignil na žalostno neproblematično vpeljavo kapitalizma v Bosni. Zanimivi so bili tudi stereotipi, ki jih imajo – v neločljivi povezavi z denarjem – o Slovencih. Ko so Bošnjaki pri nekem natakarju opazili evrsko denarnico za kovance, so jo takoj označili za »slovenačku tačkalicu«.

»Kaj je iracionalno, kaj racionalno in kateri antipod ti je ljubši (saj vem, da je to eno tako jebeno retorično vprašanje, ali ono – ipak)?« Racionalni parameter je Mirt Komel takoj povezal s Slovenci in njihovim plačevanjem pijače, ko natakar prinese račun in vsi štejejo: »Jaz sem jedel to, pil dvakrat to in – ajde, ti častim pol kave.« To naj bi bilo racionalno, ker gre za enake deleže itd. Nasprotno pa si Bošnjaki radi plačujejo pijačo med seboj in če se – zlasti pri mladih, ki so pogosto brez denarja – zgodi, da pri kakšni peti rundi ne gre več, rečejo: »Hajde po slovenački,« to pa pomeni, da si zadnjo rundo plača vsak sam, kar se njim zdi povsem iracionalno. Na drugi strani je v Sarajevu doživel drugačne vrste pretirano (i)racionalnost, ko je na nekem predavanju študent vstal in želel odpreti okno, profesor pa ga je ustavil: »Stoj – sedi,« nakar je poklical asistenta, ki pa ni odprl okna, temveč je stopil pred predavalnico, kjer je sedel demonstrator, ta pa je šel po hišnika in šele slednji je odprl okno, »ker zna«. »Lahko dam še filozofski odgovor,« je po dveh primerih dejal Komel, a je Trček kategorično odsekal: »Ne.«

Iz publike je prišlo vprašanje o AHN-ju, ki so ga vmes že večkrat omenili, ne da bi pojasnili, za kaj gre. Besedo je prevzel Trček (»A koga to sploh zanima?«), ki je povedal, da »na straneh 127 in naprej Mirt to nekako filozofsko utemelji – mu bom dal potem besedo in mu jo vzel«. Ko je Komel le dobil odmerjeni mu čas, smo postopoma spoznali, da gre za nekakšno združenje, ki so ga ustanovili »ob majskih blodnjah ob šiši«. V »Akademiji za hedonističke nauke« so se »ukvarjali« s poglobljenimi debatami na lahkoten način, zavračali so partikularizem, predalčkanje in nujne teoretske predpostavke, ki naj bi botrovale takšnim in drugačnim združenjem, zaradi česar se je mnogim članom zdelo smešno, ko je članica (ki je tudi sedela v občinstvu in se je imela možnost braniti, kajpak) predlagala, da AHN ustanovi svojo feministično sekcijo. Svojo voljo do uživaštva so subverzivno zoperstavili protikadilskim zakonom (zvezdniški profesor Zgodić je tako kljub prepovedi kajenja na fakulteti včasih prižgal cigaret in odšel iz predavalnice). Komel je filozofsko detektiral zlom libertarnega diskurza omame zaradi pristajanja oblasti na navidez resnične, v praksi pa pogosto konservativne in malomeščanske konsenze v imenu zdravja. Spomnil se je provokativne teorije Hannah Arendt, po kateri se je hedonizem že od grških časov naprej v imenu svobodnega ravnanja s svojim telesom na deklarativni ravni moral odpreti tudi za možnost samomora.

Nato je Trček postavil vprašanje o možnosti meščanske družbe v Bosni (»ker v Sloveniji so nikakve«), na kar je Komel navezal idejo meščanstva kot elegantno možnost nasproti partikularnim etničnim identitetam, govoril pa je tudi o akumulaciji kapitala po denacionalizaciji po marksistični teoriji in o retradicionaliziciji vseh treh religij, ki je prispevala tudi k ekonomski shemi ob obnovi mesta po vojni.

Sledilo je (retorično?) vprašanje iz publike, zakaj je burek v Sarajevu boljši kot v Ljubljani, na kar je delno odgovorila druga slušateljica, ki je bila ob nedavnem obisku Sarajeva opozorjena, da tam ni bureka, temveč le »pita«. Trček pa je povedal, da Dževad Karahasan v nekem delu paradigmatsko ločuje med »seckanim burekom« in burekom za rajo »iz mlevenog mesa«. Za prestižni »seckani« burek mesa namreč ne meljejo, temveč sekljajo, vse ostalo pa so pite. Nazadnje je Trček konkretno apeliral na Mitjo Velikonjo, ki ga je prej že večkrat omenil poimensko (tudi drugoosebno), naj vendar kaj vpraša on, publiko pa pozval, naj pije (»Pijte kaj, ne bodite zdaj Slovenci!«). Nazadnje je vprašal nekdo drug, kakšne so razlike med »čefurji« v Sloveniji in marginaliziranimi etničnimi skupinami v Bosni. Mirt Komel je navedel značilno Žižkovo izjavo, da je Balkan vedno malo južneje, malo stran od nas, da ima vsak svojega drugega. Toda Evropska unija je to zamešala in Grčijo, najjužnejšo balkansko državo, sprejela kot prvo, je dodal. Omenil je, da je Vojnovićev Čefurji raus! dobro pretresel pojem čefurja in da je s tem, ko mu je dodal težo, le-to hkrati tudi odvzel, saj je problem naredil transparenten in ga detabuiziral. Ob meditacijah o drug(ačn)osti ni skrival razočaranja nad sindikati, tradicionalno levo strukturo, ki se je v Sloveniji naenkrat »nacionalizirala« in odkrito propagira slovenskega delavca in izdelke pred vsemi ostalimi. Nazadnje je večer postal prijetno spontan in vase – končno – potegnil še Mitjo Velikonjo, ki mu je Franc Trček sam postavil vprašanje, na katero je v glavnem odgovoril Komel, Trček pa je nato spet pozval: »Dejte kup't kakšno knjigo!«

Tako je že sicer sproščena prireditev minila v vzpodbudni izmenjavi mnenj za nekatere in obujanju spominov za druge udeležence, veliko pa nas je bilo takih, ki smo zgolj z užitkom poslušali o Komelovi veliki turi, se kar naprej smejali šalam in anekdotam ter ob tem tako o mestu z močno avro kot o naši državi, prefiltrirani z izkušnjo tega mesta, tudi veliko izvedeli. Besedilo in fotografije: Andraž Jež