Četrtek, 14. maj 2009
Logike pesniškega jezika v sklopu Literarne kulturne pomladi 2009, sreda, 6. maj 2009, v pogovoru z Barbaro Pogačnik Petra Koršič, Nives Vidrih ter Irena Novak Popov, LUD Literatura, Ljubljana
V sredo, 6. maja, se je v prostorih LUD Literatura odvijala okrogla miza z naslovom Logike pesniškega jezika, organizirana z namenom, da strokovnjaki spregovorijo o jeziku v novi poeziji, ki pogosto prehaja slovnično narekovana pravila, ob tem pa lahko dosega vsaj dva nasprotna učinka (in številne vmesne nianse) – bralcu se zdi kot razcvet jezika in s tem tudi kognitivnih postopkov, zaradi česar lahko besedilo sproži neslutene predstavne zmožnosti, ali pa bralca zmede oziroma, še huje, ne pušča sled piščeve diletantnosti. Ob tem je zanimivo pomisliti, ali besedila z uspešno prenovljeno rabo jezikovnih sredstev vplivajo na nadaljnje pesniško izražanje ali celo obogatijo skladenjsko podobo nekega jezika.

Pogovor je vodila pesnica Barbara Pogačnik, njene sogovornice pa so bile lektorica in sourednica literarne zbirke Prišleki Petra Koršič, lektorica in prevajalka Nives Vidrih ter Profesorica slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani Irena Novak Popov. Kot primere za razpravljanje so imele sodelujoče na voljo nekaj pesniških zbirk, ki jih je izbrala voditeljica večera, in sicer zbirke Slavice Šavli, Zvezdane Majhen, Karla Hmeljaka in nekaterih drugih, povečini neuveljavljenih avtorjev sodobne slovenske poezije.

Najprej je Barbara Pogačnik odprla več vprašanj, povezanih z iskanjem meje v jeziku in odzivi stroke nanjo, ob tem pa se je oprla zlasti na pesniška besedila, kjer je inventivnost avtorjev s kršeno skladnjo in neologizmi posebej transparentna. Pri njih naj bi namreč branje skozi jezikovno prizmo omogočalo največji estetski užitek, če se avtorjev jezikovni eksperiment seveda posreči. Irena Novak Popov je dodala še nekaj iztočnic za razpravljanje o estetskem v poeziji – tako je spomnila na ruske formaliste, ki so estetsko funkcijo jezika najprej začeli raziskovati prav pri poeziji, to pa se je nadaljevalo tudi pri strukturalistih, pa tudi sicer se je pesništvo že vsaj od simbolizma tudi v rabi jezika zelo hitro odzivalo na novosti. O nekaterih predloženih pesniških primerih je spregovorila ambivalentno, vendar se je sprva posvetila bolj poeziji in branju poezije nasploh.

Barbara Pogačnik je ob inovatorstvo postavila še pojem pitijske dvoumnosti, ki kot ena glavnih značilnosti umetniške in posebej pesniške literature še dodatno zakomplicira odnos med literaturo in pesniškim jezikom. Prevajalka iz češčine in slovaščine Nives Vidrih, ki se sicer osredotoča bolj na prozo, je spregovorila tudi o primerih iz svoje prevajalske prakse, ko je včasih treba biti zelo ustvarjalen, da se prevod ne sliši nasilno. Trd oreh je bil tako prevod naslova romana o 60. letih na Češkoslovaškem Hrdý Budžes Irene Douskove, kar bi pomenilo nekako Ponosni Budžes. Ta govori o fascinaciji mladenke nad »ponosnim Budžesom«, ki se ga je spomnila iz začetka neke otroške pesmice. Kadar ji je bilo hudo, je tako sanjarila o heroju Budžesu, nazadnje pa je razočarana spoznala, da to sploh ni junak, temveč narobe razumljen začetek pionirske pesmi »Hrdý bud, žes …«, oziroma »Ponosen bodi, da si …«. Prvi problem prevoda je bil določna oblika edninskega pridevnika (»ponosen bodi, da si …« proti »ponosni junak«), torej je bilo treba deziluzijske vrstice zastaviti v množini, kjer opozicija izgine. Vidrihova je tako uspešno prevedla naslov v Ponosni Smoker, pesmica pa je šla v prevodu: »Ponosni smo, ker …«

Petra Koršič je spregovorila o odnosu med avtorjem in urednikom, ki lahko ali pa ne posega v jezik besedila. Ker pa je tudi profilirana lektorica, je lahko spregovorila o več aspektih odnosa z avtorjevim neizdanim besedilom. Hkrati je povedala, da se ima v prvi vrsti za bralko, in sicer ne pozitivistično – branje s preštevanjem različnih elementov je nikdar ni privlačilo. Na fakulteti je skozi študij večkrat doživela izražen strah pred uredniki, kar je bila tudi posledica nekaterih uredniških politik na Slovenskem skozi čas. V splošni rabi pa je demoniziranje lektorjev mnogo bolj prisotno, marsikdo zato nerad pove, da lektorira (v knjigah lektorji pogosto sploh niso podpisani). V zvezi s Prišleki je govorila še o odnosu med avtorji in lektorji, ki se vedno osredotočajo na avtorjeve želje. Vedno tudi popravljajo rokopisno obliko, da le ne bi prišlo do popravka, za katerega avtor ne bi vedel. Nives Vidrih se je ob tem kot prevajalka spomnila neprijetne izkušnje, ko ji urednica ni dovolila, da bi se sešla z lektorico, čeprav je šlo za precej neproblematično vprašanje.

Irena Novak Popov je še enkrat opozorila na subtilno naravo umetniških tekstov, kjer ima zadnjo besedo ob popravkih avtor, ki se ima pravico odločiti tudi za svojo »napako«, saj bralec (lahko) vse semantizira. Nasprotno, je nadaljevala, je slabo, da se lektoriranja učimo le na neumetnostnih besedilih, pa še to le na tistih, ki jih pišejo slabše jezikovno podkovani pisci. Tako nimamo aparata za lektoriranje estetskih besedil, v katerih pa je »pomanjkljivost« oznaka subjekta. Besedo je dobila Koršičeva, ki se s tem nikakor ni strinjala – ob izpostavljanju avtorjevega subjektivnega jezika ne smemo pozabiti, da so ob tekstu podpisani mnogi drugi, od katerih je odvisna končna podoba knjige. Nato so se sogovornice začele pogovarjati o Primožu Čučniku in njegovih Akordih – ti so v izdani obliki precej raznorodna zbirka, ki različno pravilno uporablja ločila v različnih pesmih, kar je stroka širokogrudno sprejela.

Zanimivo je ozadje – Koršičeva je to zbirko popolnoma popravila oz. dala namige, kako bi pesmi delovale v čisti knjižni podobi, pesnik pa se je sam odločil, kako bo to kje upošteval. K sreči so svobodni akt bralci lepo sprejeli, če ga ne bi, bi bil hitro lahko v težavah lektor, ki je podpisan. Na nekem mestu je Irena Novak Popov poezijo označila za družbeno dejstvo, ki se ga moramo zavedati v določenem kontekstu. Če poezija ne komunicira z javnostjo in ne funkcionira kot družbeno dejstvo, ne zasluži naše pozornosti in tudi ne zasluži finančne podpore, je bila ostra. Temu je oporekala Barbara Pogačnik, ki se s profesorico slovenistike tudi ni mogla strinjati, da je na leto izdanih preveč knjig oz. vsaj ne z implicitno konsekvenco njene izjave, da bi jih morali pisati manj, saj nič ne daje jamstva, da slovenske literature s tem ne bi prikrajšali. Poleg tega, je nadaljevala Novak Popova, je vprašanje, ali je bralca res treba tako izmučiti in opozorila, da mora biti trud pri »reševanju rebusov« vedno poplačan z estetskim užitkom.

O redundantnem slogu druge izmed avtoric, ki so jih udeleženke okrogle mize prebrale, se je porodilo vprašanje, ali gre za koseskizem, ki pa ga je Irena Novak Popov označila za povsem drugačno težavo: Koseski je želel biti meščanski pesnik in to mu je z jezikom, ki se je namenoma odmikal od obstoječega, tudi izvrstno uspelo, je povedala, naslonila pa se je tudi na študijo Kozme Ahačiča, ki je ugotovil, da veliko večino izrazov, ki jih je uporabljal Koseski, lahko najdemo v slovarjih tistega časa. Pa tudi s tistimi, ki jih je popačil, je drugače kot s sedanjimi jezikovnimi nejasnostmi, saj je Koseski izhajal iz drugačne podlage – besede si je prikrajal le, če jih je moral spraviti v določeno metrično shemo, danes pa jih nasprotno, prenavljajo v imenu brezmejne pesniške svobode.

Žal pa se je pogovor vse bolj zapletal okrog izbranih del in se odmikal od splošnega teoretičnega diskurza o odnosu med knjižno normo in pesniškim jezikom. Replike so postajale tudi vse bolj burne in tok pogovora je pogosto prekinil zanimive iztočnice, saj so se teme ponujale same od sebe: tako so sogovornice okrcale vse bolj puristično izginjanje določenih besed iz korpusa (namesto kasneje naj se uporablja pozneje, namesto nameravati celo kaniti itd.), tema pa se še ni niti dobro začela, ko so se začele pogovarjati o sorodni temi, ideološkem impulzu, ki pogosto motivira avtorjevo zavestno odločitev za eno od možnosti – kot primer je Novak Popova navedla značilni -v- v samostalnikih kot igravec, gledavec ipd. pri Janezu Gradišniku, s čimer je kazal na svojo pripadnost katoliški ideologiji. Zatem se je ob vrnitvi na pesniški jezik obregnila ob stanje na Slovenskem, ki omogoča, da se dá o tako rekoč vsaki zbirki napisati pozitivno mnenje in vzpodbudno spremno besedo. Celo kritike se skoraj v celoti izogibajo čisti zavrnitvi, je menila. Naj uveljavljeni avtorji ne povzdigujejo neznanih del, je menila. »Naj jih povzdignejo bralci. Bralci so edini kriterij. In to smo mi.«

Barbara Pogačnik je ob zaključku še enkrat izpostavila pitijskost, ki jo je omenila že na začetku – gre za temeljno dvoumnost, ki leži na dnu vsakega, posebej pesniškega jezika, in v katere imenu je mogoče drugače, z večjo mero tolerance razumeti pesniške odmike od jezikovne norme.

Večer je bil pester in peščica poslušalcev, ki se je zbrala na LUD-u Literatura, se vsekakor ni dolgočasila, saj so sogovornice s precej različnimi mnenji odprle vrsto zanimivih tem, o katerih bomo morali še veliko razmišljati. Večer se je tako zavlekel krepko čez polnoč in pustil vrsto vtisov, gotovo pa je najpomembnejši ta, da za odnos med jezikom in poezijo ni enostavnih obrazcev, temveč gre za kompleksno vprašanje in tega se je treba ves čas branja in dela z besedilom zavedati. Besedilo: Andraž Jež  Fotografije: Mojca Pišek

Povezave:

fotogalerija dogodka