Torek, 21. april 2009
Vse je v vsem, predavanje dr. Barbare Pregelj: Esejistika Fuentesa, Paza in Pitola, Festival Viva Mehika, četrtek, 16. april 2009, CD Ljubljana
V okviru festivala Viva Mehika, je bilo v četrtek v Cankarjevem domu predavanje prevajalke in literarne zgodovinarke dr. Barbare Pregelj na temo španskoameriške književnosti. S pomočjo esejistike treh mehiških avtorjev, Carlosa Fuentesa, Octavia Paza in Sergia Pitola, je Barbara Pregelj najprej poudarila nekatere prvine starejše latinskoameriške književnosti, ki se zrcalijo v sodobni hispanoameriški literaturi, nato pa podrobneje predstavila Pitolovo Umetnost fuge, ki bo letos izšla prav v prevodu Barbare Pregelj.

Na predavanju s pomenljivim naslovom Vse je v vsem je Barbara Pregelj najprej izpostavila nelinearnost časa in geografsko razpršenost kot najpogostejši značilnosti latinskoameriške književnosti. Pitol, na primer, v Umetnosti fuge piše v obliki nekakšnih koncentričnih krogov. Dogajanje se začne v Benetkah v sedanjosti, od tam preskoči v nek drug čas, nato v nek drug prostor, na koncu pa se vrne v Benetke. Preskoke povezuje vsebina. Čas in prostor se zabrišeta.

V kratkem zgodovinskem pregledu je Barbara Pregelj poudarila še nekatere druge karakteristike literature nove Španije, kot sta divje in eksotično v literaturi, ki izhajata iz mita o dobrem divjaku. Želja po preseganju evropskih modelov pa je v literaturo prinesla ekstremnost in presežnost.

Carlos Fuentes v svojih esejih opisuje latinsko Ameriko kot multirasno in polikulturno celino (Indijanci, Afričani, Kreolci, ...). Kulturno kontinuiteto najde v jeziku in literaturi. Ugotovi, da literaturo zaznamujejo štiri značilnosti: ep, mit, utopija in barok. Po obdobju epa in mita, je bilo zelo vplivno obdobje baroka. Mehika je bila v 17. stoletju centralizirana država s pluralno družbo, v kateri so bili Indijanci povsem prezrti, Španci pa priviligirani. Ene izmed temeljnih ustanov so bile samostan, univerza in utrdba. Cerkev je igrala pomembno vlogo. Zaradi močne protireformacije obdobja razsvetljenstva niso poznali. Zdi se, kot da so bila obdobja od baroka do danes zamrznjena, zato se v mehiški literaturi prvine baroka, epa in utopije zlivajo s sodobnostjo.

Octavio Paz v svoji knjigi Sor Juana Ines de la Cruz pripoveduje o zgodovinski osebnosti baroka, Juani y Ramirez de Asbaje (1658-1695), čudežni deklici, ki se je morala zaradi neupoštevanja konvencij odpovedati svojemu pisanju. Gre za pripoved, ki izpostavlja enega temeljnih problemov nove Španije – omejevanje svobodne besede.

Delo Sergia Pitola Umetnost fuge (El arte de la fuga, 1996) se nanaša na nedokončan istoimenski Bachov rokopis. Gre za preplet romana, eseja, spominov in dnevnika; Umetnost kuge je napisana v štirih delih: Spomin, Pisanje, Branje in Konec. Zanj je značilen bogat izraz, geografska razpršenost (London, Italija, Varšava, Barcelona), nelinearnost časa ter razpršeno govorjenje. Zaznamuje ga Pitolova tragična preteklost, ki vpliva na pesimistično sedanjost, saj so mu zelo zgodaj umrli starši. V delu opazimo močno povezavo med Pitolovim življenjem in literaturo. O pisateljskem poklicu pravi: »Biti pisatelj pomeni spremeniti se v tujega, tujca! Začeti moraš prevajati samega sebe.« Ob branju eseja lahko razberemo različne karakteristike latinskoameriške literature, predvsem pa nas branje pripelje do Pitola samega. Jasna Zavodnik