Ponedeljek, 6. april 2009
Pred nekaj dnevi je v 93. letu starosti za vedno odšla »svetla postava slovenske frankofilije«, kakor je eno največjih slovenskih prevajalk označil stanovski kolega Aleš Berger.
Radojka Vrančič – širši javnosti jo je pred dvanajstimi leti obširneje predstavila Helena Koder v dokumentarnem filmu Magdalenice gospe Radojke Vrančič – je slovela po svoji pronicljivosti in dovtipnosti, ki sta se zrcalili tudi v njenih prevodih francoskih leposlovnih del.

Dvakratna Sovretova nagrajenka in nagrajenka Prešernovega sklada, ki je svoje znanje po diplomi iz romanistike na ljubljanski Filozofski fakulteti izpopolnjevala na pariški Sorboni, se je prevajalsko proslavila predvsem z izredno obsežnim prevodom cikla sedmih romanov Iskanje izgubljenega časa. Več kot 3000 strani dolgo in zelo zahtevno delo francoskega pisatelja Marcela Prousta je prevajala kar 35 let (od 1963 do 1997), v svojem natančnem prevodu in z velikim slogovnim mojstrstvom pa je »poustvarila svet francoskega visokega meščanstva in suvereno prenesla v slovenski jezik tujo civilizacijsko izkušnjo«. Njen prevod je Aleš Berger v Enciklopediji Slovenije označil celo kot »eno največjih prevajalskih dejanj po 2. svetovni vojni«.
Poleg Prousta, nad katerim se je navdušila že v študentskih letih, med njene pomembnejše prevode sodijo še Laclosova Nevarna razmerja, številna gledališka dela pomembnih francoskih avtorjev, prav pred kratkim pa je v njenem prevodu izšel tudi roman v pismih Julija ali nova Heloiza  Jean-Jacquesa Rousseauja.
Radojka Vrančič, rojena konec avgusta leta 1916 v Ljubljani, je ves čas intenzivno prevajala, v svojem zadnjem intervjuju (izšel bo šele v prihodnji Sobotni prilogi časnika Delo) pa je predstavila tudi številne prevajalske podvige, ki jih je načrtovala v prihodnosti. V spomin na »gospo z magdalenicami« bo RTV Slovenija prihodnji teden predvajala zgoraj omenjeni dokumentarec.