Četrtek, 19. marec 2009
Literarne identitete Evrope: Diego Marani o Novi finski slovnici, pogovor z italijanskim avtorjem je povezovala Veronika Simoniti, petek, 13. marec 2009, CD Ljubljana
Za tematski blok z naslovom Literarne identitete Evrope, v okviru katerega že lep čas potekajo predstavitve slovenskih prevodov knjig iz Modrijanove zbirke Euroman, je težko najti primernejšega gosta od Diega Maranija. Da gre za izjemno lucidnega italijanskega avtorja, so se obiskovalci lahko prepričali že leta 2006, ko ga je v okviru festivala Fabula gostila Študentska založba, da pa avtor v sebi združuje še srž svetovljana z evropsko identiteto, je zagotovo dokazal na petkovem literarnem večeru v Cankarjevem domu.

Če verjamemo vodilnim italijanskim literarnim kritikom in komentarjem prevajalke in moderatorke literarnega večera, Veronike Simoniti, gre za avtorjevo najbolj dovršeno delo v smislu literarne aplikacije odnosa med jezikom in identiteto. Pogovor je zelo natančno sledil zgodbi (domnevnega) finskega mornarja Sampa Karjalainena, ki ga je hudo poškodovanega na ladjo Tübingen leta 1943 sprejel finsko-nemški zdravnik Petri Friari. Da ne bi komu prikrajšali bralskega užitka, bomo začrtali samo konture zgodb, ki so bile temeljno gibalo petkovega razmišljanja o identiteti in jeziku nasploh. Pravzaprav je sleherna od figur v romanu - poleg Sampa in Friarija sta tukaj še vračevski pastor Koskela in (stereotipno) tenkočutna bolničarka Ilma - pomemben katalizator vprašanja po človekovi orientaciji v prostoru in času, po njegovi determiniranosti in minljivosti. Vsaka od oseb v romanu predstavlja eno od poti k do-končnemu odgovoru, ki pa se nenehno izmika.

Ker gre za večkrat diametralno nasprotna prepričanja, ki bralca/poslušalca, skupaj z Maranijevimi junaki, begajo (skoraj) do norosti, se zagotovo ni bilo moč izogniti moderatorskemu vprašanju po pisateljevem mnenju. Marani na tem mestu odgovarja v maniri načelne evropske etike, ki jo, kot kritiki pogovornega toka, sprejmemo s ciničnim nasmeškom: »Vsak jezik je plemenit in pripada ljudem, ki ga govorijo.« Temu sledi logično nadaljevanje izpraševanja po smislu in razsežnosti (evropske) identitete, ki je (če verjamemo avtorju) predstavljala vzgib za nastanek romana: »Identiteta je konstrukcija. Predolgo so nam jo kazali kot vrednoto, sestavljena pa je iz več stvari: iz teritorija, zastave in jezika. Mislim, da še nismo razvili 'evropske identitete', ker nam manjka za to potrebna odprtost.«

Uro in pol trajajoč pogovor so zaokrožila še vprašanja o Trstu kot »obmejni identiteti«, kjer se Maranijeva Nova finska slovnica začenja. Na pobudo moderatorke smo pokukali v njegovo pisateljsko delavnico, spregovoril je o zadnjem romanu z naslovom Prijatelj žensk, s katerim zapušča žanr lingvističnih »kriminalk«, bili smo »opozorjeni« na eno od junakinj omenjenega romana, Slovenko iz Kopra (nad katero pa menda sodobne Slovenke ne bodo navdušene!), kompleksnost in težavnost vodilne tematike pa so sproščali »komični vložki«, za katere je poskrbel kar avtor sam – recimo s suvereno deklamacijo prvih verzov Božanske komedije v t.i. europantu.

Recitali so razgibali tudi za literarne večere manj prijazen konferenčni prostor M3, izbran verjetno zaradi prevajalskih kabin za simultano tolmačenje, kar je že stalnica teh prevajalsko-avtorskih soočenj. Zaradi dolžine pogovora, ki je kljub »klasičnosti« metode uspel za vprašanja navdušiti publiko, pa smo ostali brez zaključnega literarnega posladka. Pa nič za to – glede na odzive publike, so, če špekuliramo, roman skoraj vsi v prostoru prebrali. S tem pa nikakor ne želimo sugerirati, da je bilo na večeru izredno malo obiskovalcev, temveč predvsem poudariti, da je bila publika ena najbolj vestno »pripravljenih« publik, na katere človek naleti na tovrstnih prireditvah. Besedilo in fotografije: Tanja Petrič