Petek, 13. februar 2008
Aktualna refleksija. S knjižnega trga z Goranom Vojnovićem, ponedeljek, 9. februar 2008, CD Ljubljana
Ob dejstvu, da je ponedeljkova prireditev S knjižnega trga v Cankarjevem domu gostila nedavnega nagrajenca Prešernovega sklada Gorana Vojnovića, s katerim sta se pogovarjala moderator večera Vlado Motnikar in recenzent za radijsko oddajo S knjižnega trga, Aljaž Kovač, se najprej spomnimo Vojnovićevega članka Skodelica kave v Cankarjevem domu iz Airbeletrinine kolumne. Prispevek omenjam, ker najbolje ilustrira atmosfero literarnega večera, v katerem sta se obenem zlivala resnobnost ozračja Cankarjevega doma na eni in toplina kulturnega dogodka na drugi strani.

Avtor aktualnega romana Čefurji raus! (Beletrina, 2008) je poslušalca prepričal s spontanim pripovedovanjem, na podoben način, kot mnoge prepriča s svojo pripovedjo o Marku Đorđiću, v kateri kompleksno situacijo slovenskih priseljencev podaja na preprost način. Knjiga je zastavljena kot ''vodič za ignorante'', kot jo označi Urban Zorko v spremni besedi.

Čeprav Vojnović poudarja, da na Fužinah živijo različni ljudje, je v svojem romanesknem prvencu razmišljal predvsem o stereotipih o čefurjih, ki jih večinoma ni razbijal, pač pa je razlagal njihovo ozadje. Kot je dejal Marko Juvan na okrogli mizi Fikcija in realnost v literaturi, se popularnost knjige morda skriva prav v literariziranih etno-metodoloških pogledih v romanu. Aljaž Kovač je poudaril, da roman ne sprevrača rasnih razlik, saj jezik obrača razmerje sil in moči zgolj, če je delno nerazumljiv, kar v primeru romana Čefurji raus! ne drži. Goran Vojnović jezik v romanu razume predvsem kot dokument časa in prostora, ohraniti želi besedo neke generacije, ki se s časom izgublja in spreminja. Ob pisanju se je ukvarjal z zvenom dialogov, z jezikovnimi posebnostmi in s humornostjo jezika, ki v sebi skriva tragičnost in bedo njegovih govorcev in je najboljši obrambni mehanizem. V načinu uporabe jezika se skriva največja umetniška vrednost dela. Zdi se, da Goran Vojnović in Aljaž Kovač govorita o dveh različnih stvareh. Roman je napisan iz zornega kota adolescenta, Aljaž Kovač v njem išče preseganje enosmerne perspektive. Pripoved je ravno nekje vmes. V ozadju karakterja Marka Đorđića slutimo bolj odprt pogled, ki se ne prebije v ospredje zaradi dokumentarne narave dela.

Širši pogled se izraža prav v razumevanju dejstva, da imata tako večina kot manjšina nestrpen odnos ena do druge. Problem asimilacije je vedno problem dveh skupin. Za to nestrpnost sta odgovorni obe, ker ne sprejemata drugačnosti. Agresija manjšine, o kateri Vojnović ugotavlja, da večinoma izhaja iz nezadovoljstva zaradi ''neprostovoljnega'' bivanja v Sloveniji, se zdi problem manjšine, medtem ko je za posledice občutka odrinjenosti odgovorna večina; za nerazumevanje kulturnih razlik smo odgovorni vsi. Problem vsekakor ni črno-bel, sploh pa ni poglavitno vprašanje, kdo je kriv, pač pa, kako naprej. Prav v tej smeri, z ozaveščanjem stanja, Vojnovićev roman pridobi na pomembnosti.

Goran Vojnović je knjigo spisal hitro, v mesecu dni, čeprav so posamezni fragmenti nastali že veliko prej. Od tod tudi lahkotni tok besed. Knjiga je nastajala kot scenarij, najprej naslovi poglavij, nato vsebina. Vsako poglavje raziskuje vprašanje, ki si ga zastavlja sedemnajstletnik. Enako kot pri režiji je uporabljal tehniko vživljanja v junaka in distanciranja od njega. Roman je pisan kot samogovor z vstavljenimi jezikovno sočnimi dialogi. Za zgodbo si je Goran Vojnović izbral literarni medij, ker se mu zdi literatura velik prostor za obravnavanje drobnih tem skozi notranji monolog junaka. Roman je nastajal skozi raziskovanje in razumevanje določenih pojavov. Verjame, da za obnašanjem neke skupnosti obstaja zgodba, vzroki in posledice takega vedenja. Goran Vojnović preko osebnih izkušenj, s posluhom za jezik in z darom za pripovedovanje opozarja večino na kompleksnejšo situacijo slovenskih priseljencev, t.i. čefurjev. Avtobiografsko v romanu je preko različnih drobcev prepleteno z imaginarnimi in biografskimi situacijami. Kar se tiče policijske ovadbe je Vojnović dejal, da so mu policisti priznali, da so brali zgolj odlomke romana, od koder je prišlo do napačnega sklepanja o realnosti dogodkov. Poudaril je še, da je Marko namišljen junak. Seveda pa je fikcijo nemogoče popolnoma ločiti od realnosti.

Konec romana pravzaprav sproža največje polemike. Enim se zdi easy way out, drugim se zdi povsem sprejemljiv. Goran Vojnović je glede konca komentiral, da je v realnosti mogoč, saj veliko družin pošlje svojega otroka nazaj v ''domačo'' Bosno, Srbijo, ker tam odrastejo v krogu neke širše družine in da je resnični problem čefurjev, da ostanejo nekje vmes. Ne tu, ne tam. Trenutno se pripravlja dramatizacija romana z režiserjem Maretom Bulcem in prevod romana v srbščino. Nujno je še omeniti, da redkokdaj na literarnih večerih vidimo tako raznoliko publiko, tako družbeno kot starostno in da roman Čefurji raus! na tem mestu očitno združuje. Jasna Zavodnik