Tako nekako se začne prva knjiga Prišlekov, obsežnega romana, v katerem je avtor v počasnem, detajlno veristično izrisanem, vendar fragmentarnem slogu popisal svoje življenje od otroštva do očetove smrti. Prišleki so na nek način avtorjev osebni megaprojekt, v katerega je želel »zajeti vse faze svojega življenja« (Čander), in svojstven dokaz, da sta bila za Kovačiča literatura in življenje dve plati iste medalje. Morda so imeli organizatorji simpozija v mislih točno to, ko so simpozij naslovili »Lojze Kovačič – življenje in delo«, saj z enim ni bilo mogoče ubežati drugemu. Kovačič se je lepše izrazil: »Sebi ne more nihče ubežati,« posebno takrat, ko piše Literaturo.

Uvodni akordi mednarodnega simpozija o Lojzetu Kovačiču so bili zastrašujoče protokolarni (po programu naj bi dogajanje otvoril celo sam župan mestne občine Ljubljana, pa je imel tisti dan očitno druge prioritete na listi), sam seznam povabljencev je vključeval številne ugledne literarne poznavalce z dokaj pestrim izborom tem, od novosti, ki jih je avtor vnesel v žanr sodobne pravljice (Milena Mileva Blažič), razmejitve vrst opisa kot glavnega postopka Kovačičeve proze (Alojzija Zupan Sosič je ugotavljala, da gre pri Kovačičevi naraciji za t.i. »ugankarski opis«, kot tehniko realističnega modernizma, ki predmet ne imenuje, temveč opisuje, njegovo razkritje pa prepušča bralcu), do vprašanja internacionalizacije avtorjevih del (Gašper Troha se je spraševal, kakšni so razlogi za zamudništvo pri odkrivanju Kovačičeve proze v evropskem literatnem prostoru). S podrobnostmi se bo radovedni bralec lahko seznanil v zborniku, ki bo izšel predvidoma pred začetkom poletja.

Nekoliko bolj zanimivo – vsaj kar se tiče »poteka v živo« – je bilo spremljati uglajeno soočenje dveh starost slovenskega literarnega prostora, Janka Kosa in Matjaža Kmecla, ki sta se – no, spopadla ravno ne, sta pa poskrbela za nekaj kreativnega ideološkega trenja. In to ideološkega v pravem pomenu besede: gospoda si nista bila enotna v vprašanju Kovačičevega odnosa do tedaj prevladujoče smeri v književnosti, socialnega (v kolikor eden od profesorjev ni imel v mislih kar socialističnega) realizma. Kar seveda ni bilo povsem nepričakovano: kot po naključju sta bila naslova njunih prispevkov Recepcija Lojzeta Kovačiča v ideološkem kontekstu (Kos) in Kovačičeva smer iz »realizma« socialnih projektov v realizem intimnosti (Kmecl). Tako je Kos poudaril, da je bil Kovačič povsem apolitičen (sic!), pa vendar »nenaklonjen tedanji oblasti, ni se identificiral s tukajšnjo politiko, bil je žrtev političnega sistema, v svojih delih je bil kritičen do marksizma-leninizma v kulturi, bil je skrajni del kulturne opozicije«; na to se je Kmecl odzval z besedami, da je avtorjeva »zgodnejša podoba njegove političnosti malo drugačna kot je kolega Kos tu zelo prepričljivo argumentiral«. Kmecl meni, da so bili časi preprosto drugačni: Kovačič ni mogel mimo »obvezne indoktrinacije s socialističnim realizmom, je pa v resnici šlo za servisno podreditev politično-ideološkim potrebam«. Vsak mora nekje začeti, štartna pozicija običajno temelji na zgledovanju, imitaciji – prava, individualna, suverena avtorska poetika se razvije šele postopoma.