Večer je avtor začel z branjem iz Neškropljenih limon. Izbral je predzadnji esej z naslovom V barvah. Ob branju tega besedila je bilo poslušalcem jasno, da o limonah ne bo govora. Limone se v tekstu pojavijo morda samo namesto običajnih oznak za razdelitev poglavij, namesto rimskih ali arabskih so »limonske« številke. Morda je besedna zveza »neškropljene limone« trademark, kot je predlagal neki poslušalec. Avtor sam pa je o naslovu povedal, da se je »kar zgodil«. Limone sicer nastopajo še v uvodnem Navodilu za branje.

V barvah je esej o pomenu barv v življenju. Simbolika barv ima tako subjektivni kot objektivni pomen. Objektivno na primer rdeča barva pomeni »stop«, rumena nevarnost, črna pa smrt, čeprav ima pri Japoncih to vlogo bela, kar spet postavlja pod vprašaj objektivnost določene barve. Ob tem pove še, da je večina esejev nastala ponoči, med četrto in sedmo uro zjutraj.

Nato je Katarina Marinčič prebrala pravljico in nanjo navezala svoje prvo vprašanje. Poslušali smo zgodbo o miški, ki poleti noče delati za zimske dni tako kot ostale. Namesto hrane namreč nabira sončne žarke, barve, besede. Pozimi so ji ostale miške hvaležne za zgodbe, ki jih pripoveduje. V pravljici ima najvišjo vrednost jezik, prav tako kot v delih Mihe Pintariča. Na spreten način je pisateljica zastavila vprašanje o tem, kaj mu materinščina pomeni kot pesniku, ki je prvo pesem napisal v »makaronski latinščini« in ki v svojih pesmih prepleta besede v slovenščini, angleščini, francoščini, španščini, stari provansalščini, latinščini, nemščini, stari francoščini ... Ima ta zanj poseben pomen ali jezik dojema bolj abstraktno?

Tako se je odprla debata o pomenu jezika, okrog katere se je pravzaprav vrtel celoten večer. Katarina Marinčič je zase povedala, da ne bi mogla pisati v drugem jeziku, četudi bi ga obvladala. Zato, ker v slovarju ne bi mogla najti besed, ki jih najde v sebi.

Miho Pintariča pa je bolj kot to vprašanje zanimalo nekaj drugega: preden bi prešel na pomen materinščine, je hotel pojasniti razmerje med pisanim in govorjenim jezikom. Povedal je, da se mu zdi pisan jezik bolj elementaren zaradi tega, ker v njem ni nebesednih prvin komunikacije, iz publike pa je bil nekdo mnenja, da je to ravno obratno, saj mora biti pisno sporočanje prav zato bolj kompleksno, ker mora izražati tudi to, kar sicer povemo s kretnjami, barvo glasu. Pintarič je pritrdil tej izjavi in povedal, da je iz tega izpeljal svojo trditev ter da mogoče tako misli zaradi tega, ker se v pisani besedi počuti bolj domače.

Potem se je lotil vprašanja Katarine Marinčič o pomenu materinščine in dejal, da si ne moreš izbrati, da ti materinščina ne bi ničesar pomenila - ker se vanjo rodiš, jo preprosto sprejmeš za svojo in tudi vse druge jezike dojemaš iz svojega. Iz te predpostavke je razmišljal tudi o tem, ali bi se lahko človek kasneje v življenju »rodil« v nek drug jezik.

Skupaj sta se oba nastopajoča nato dotaknila še vprašanja humorja, ki se implicitno pojavlja tako v pesmih kot esejih Mihe Pintariča. Ta je o svojem delu podal nekoliko paradoksalno izjavo, da humorja ne moreš uporabljati v vseh situacijah, ne moreš ga tlačiti povsod, hkrati pa se lahko skozenj lotiš prav vsake teme. In še, da si s samoironijo kupiš pravico do ironije. Skratka, ne moreš humorno obravnavati sveta, ne da bi iz njega izpustil sebe.

Naslednje vprašanje je Katarina Marinčič navezala na izjavo, ki jo je avtor Neškropljenih limon dal v nedavnem intervjuju za Delo, in sicer je rekel, da je njegov slog vedno boljši. Njegova kolegica je povedala, da mu to izjavo zavida, saj o svojem pisanju ne razmišlja na ta način. Stvari, ki jih je napisala pred leti, se ji zdijo boljše kot te, ki jih piše zdaj; morda zato, ker na prve lahko gleda z distanco.

Na to se je navezal tudi poslušalec, ki ga je zanimalo, kako je potekala pisateljeva preobrazba iz profesorja v umetnika. Miha Pintarič se je zasmejal in rekel, da tega ne doživlja kot tveganje, predvsem zato, ker je še vedno profesor. Na bolj eksplicitno vprašanje, kako je postal pisatelj, pa je še odgovarjal (spet smeje): »Zaklopka se je pokvarila!«. Potem je odgovor pojasnil s spominom na to, kako je prvo pesem napisal na voščilnico prijateljici, nekaj mesecev zatem pa je imel že več kot 400 pesmi, ki so očitno samo čakale na to, da se »vsujejo« iz njega.