V četrtek, 20. novembra, je ob 20. uri v Kavarni hotela Union potekal večer posvečen 95-letnici tržaškega pisatelja Borisa Pahorja in predstavitvi njegove avtobiografije Moje suhote, ki ga je vodil Drago Jančar. Ta je zavzel vlogo jeza, ki je Pahorjevim spominom preprečeval, da bi njega in vse zbrane povsem preplavili. Na trenutke se je zazdelo, da je nastopil preveč odrezavo, toda konec koncev je nehvaležno vlogo moderatorja (ki mora – poleg tega, da pazi, da gost ne bi preveč zašel s poti – skrbeti tudi za primeren časovni okvir dogodka) častno opravil. V slabih dveh urah pogovora se je Pahor spominjal večinoma temnih plati svoje osebne zgodovine – vendar s humorjem, distanco, skoraj kot tretjeosebno pripoved, ki jo je nekdo ločil od matičnega jedra. Toda če je preteklost boleča, je to morda edini način, da se z njo soočiš.

Zgodba o Borisu Pahorju se po besedah Draga Jančarja »začne tam, kjer se običajno začnemo pogovarjat«, v Trstu, s tistim travmatičnim, večno vračajočim požigom slovenskega Narodnega doma, ki se kasneje v Nekropoli vzporeja s pečjo (»goreči tulipan«), v kateri so v Dachauu sežigali trupla. Toda v poznih 20. letih si ni mogel nihče predstavljati, da se bo v peči cvrlo še vse kaj drugega kot kruh, in približno v tem času se je Pahor šolal za duhovnika v Kopru, kjer se je pobliže »srečal s pomenom narodne in kulturne identitete, jezikovnimi razlikami, pomenom jezika, kar ga je začelo približevati Gorici pa tudi literaturi«. In seveda spoznanju o rastoči nevarnosti fašizma.

V reviji Dom in svet bere Gradnika, Jarca, Ketteja; v merilu svetovne književnosti spoznava Dostojevskega. Paradoksalno ga soočenje z literaturo odvrne od duhovniškega poklica, ne gre nazaj v šolo, »nekaj se je zgodilo«, kot je to parafraziral Jančar; zgodil se je posmeh sošolcev, ki so se norčevali iz Pahorjeve »domače« italijanščine, in s tem zavest o razliki, ki se ne izrisuje le na jezikovni ravni, temveč posledično (in takrat prav zaradi jezika!) vzpostavlja hierarhični rez med posamezniki ene in druge narodnosti. V 30., potem ko izstopi iz goriškega bogoslužja, spoznava mlado slovensko intelektualo, ljubljansko skupino, zbrano okrog revije Dejanje (1938-1943), in njenim ustanoviteljem, Edvardom Kocbekom, ki se je kasneje preimenovala v gibanje krščanskih socialistov, kasnejšega narodnega heroja Pinka Tomažiča in še marsikatero drugo pomembno osebnost predvojnega časa. Pahor je z njimi prijateljeval, si z njimi dopisoval, vendar je v ključnem trenutku formiranja dveh taborov na slovenskem območju ostal odrezan od dogodkov doma: kot italijanski vojak je bil poslan v Libijo »pod platneno suhoto, s plutovinastim šlemom na glavi in s črnimi očali«, kar je avtor doživljal kot azil: »Pomislil sem, da bi raje služil italijansko vojsko med Arabci kot tukaj«, je rekel Pahor, spravil v žep Prešernove Poezije in šel.

In medtem ko so mu nad glavo švigali angleški izstrelki, se je mladi Boris vneto pripravljal na soočenje z – maturo …

Kmalu po tem nastopi obdobje, ki je Pahorja kot ustvarjalca – poleg požiga tržaškega Narodnega doma – najbolj zaznamovalo. Ob vrnitvi v Trst se ni javil nemški oblasti, izdali pa so ga pravzaprav »ljubljanski ljudje, ki so imeli tam domobransko vojašnico; to so bili ljudje, ki so vedeli, da sem izdajal v Dejanju, oni so me predali gestapu«. Ponovno se je vse odvijalo na trgu Oberdan (piazza Oberdan, ki – kako ironično! – nosi ime po slovenskem iredentistu Wilhelmu Oberdanku, hkrati pa je to tudi naslov Pahorjeve spominske monografije, posvečene priljubljenemu tržaškemu središču), kjer je nekoč stal Narodni dom in kjer so ga v kletnih prostorih sedeža tržaškega gestapa zasliševali nemški vojaki. »To je bilo najhujše, kar sem takrat doživel,« pravi Pahor.

Naslednja postaja je bil Dachau, taborišče, ki ga je Himmler že leta 1933 namenil političnim zapornikom. »Imel sem srečo,« meni avtor. »Preživel sem tako, da sem postal najprej tolmač, nato pa še bolničar.« Reči, da življenje v taborišču ni bilo lahko, je seveda čisti evfemizem; Pahor se spominja, kako so morali živi živeti od »kruha mrtvih«, podhranjenosti, podhlajenosti, epidemij griže, jetike in tifusa, vislic, ki so jih vojaki postavili za krematorijem »v vzgojne namene«, noge ranjenca, ki je »bila odprta kot list palme«; s podobnimi prizori ga pričaka tudi Bergen-Belsnu, »najhujši pa je bil transport iz enega taborišča v drugo. Nič ni bilo hujšega. Vlak je imel 50 vagonov, če ne še več … Ljudje so stali pokonci, eden pri drugem, če je kdo umrl, ni mogel niti pasti, ni imel možnosti, da bi padel ... vožnja pa je trajala štiri, pet dni ... V Bergen-Belsen so prihajali vlaki mrličev, vagoni so bili posuti z apnom, in so žgali kar tako in to je gorelo noč in dan. To so bili transporti smrti.« Odveč je reči, da je vse to Pahorja globoko zaznamovalo kot človeka in ustvarjalca.

Kot je pudaril že Jančar, vse Pahorjeve knjige govorijo o »tej temačni izkušnji evropske zgodovine«, vendar se tako po empatični kot eidetski plati živi govor ne more primerjati s še tako doživetim zapisom.

Fizične in duhovne revitalizacije v povojnem času se Pahor spominja v Spopadu s pomladjo, v katerem poleg avtobiografske ljubezni do francoske bolničarke opisuje tudi brezbrižnost preživelih, ki so ob pogledu na fotografije deportirancev vzklikali Dovolj nam je tega!; »Le kaj še bo z Evropo, če jim je že danes dovolj,« se je takrat spraševal Pahor.

Z Evropo je šlo na dvoje, Pahor pa se je spet našel v primežu politike: zaradi recenzije romana Strah in pogum, objavljene v Primorskem dnevniku ravno v času, ko je oblast obsodila Kocbeka, je padel v nemilost. Piko na i je pomenila objava knjige Edvard Kocbek: pričevalec našega časa leta 1975 – 19. marca istega leta je sledila uradna prepoved za vstop v Jugoslavijo.

Pahorjeva zgodba je pravi epilog dobila šele v današnjem času: Nekropola je že bila best-seller v Franciji, Nemčiji in Italiji. In po tem večeru sodeč, bodo podobno vlogo doživele tudi Moje suhote v Sloveniji. Ana Geršak

Povezave:

"Il caso Pahor" (Primer Pahor) (Obiskali smo)