Četrtek, 27. november 2008
Literarni večer z britansko pesnico in performerko Maliko Booker, ponedeljek, 17. novembra, Cafe Open, Ljubljana
Malika Booker ni več tako sveže ime na britanski (in svetovni) literarni sceni. Gre za vsestransko avtorico grenadsko-gvajanskega porekla, ki je najbolj znana po svojih monologih, poeziji ter približevanju le-te ljudem, kar ji odlično uspeva tudi na račun lucidnega in simpatičnega značaja. Lani je izdala svojo prvo pesniško zbirko Breadfruit.
Bookerjeva je letos prišla v Slovenijo že drugič. Marca je tu vodila delavnice kreativnega pisanja, tokrat pa je svoj obisk posvetila temu, da bi v kočevski pisateljski rezidenci v miru in tišini napisala drugo pesniško zbirko. Bookerjeva je sicer ena prvih tujih pisateljev, ki so v času obiska bivali v pisateljski rezidenci v Kočevju. Slovenijo pa je prvič obiskala že leta 2001, ko se je predstavila na festivalu Mesto žensk.

Sproščena in zgovorna pesnica se v svoji predstavitvi dotakne mnogih tem; govori o svojih koreninah, razmišlja, kje je njen dom ter da morda ravno zato piše, ker nima doma, saj vsako situacijo tako opazuje od zunaj, to pa je bistveno za pisatelja. Omeni tudi aktualno zmago Barracka Obame. Pove, da kar ni mogla verjeti, da je mislila, da sanja.

Z Jano Putrle, ki Bookerjevi tu in tam zastavi kako vprašanje, po večini pa jo kar pusti, da ne bi prekinjala kipečega toka njenih misli, se najprej ustavita pri njenem pristopu do dela z mladino. Britanska pesnica se namreč ukvarja tudi s tem, da bi srednješolcem približala poezijo. Temu je posvetila svoj marčevski obisk v Sloveniji, ko je v okviru projekta Branje je žur, Reading is Cool obiskala srednje šole v Kranju, Mariboru, Idriji in Ljubljani, kjer je vodila delavnice kreativnega pisanja. Njena taktika je, da v razredu najprej povpraša, komu je všeč poezija. Srednješolci sprva ne upajo nič povedati, ko pa jim sama zaupa, da ne mara poezije, čeprav jo piše, dvignejo roke kar vsi. V uri, ki sledi, skuša spremeniti njihovo mišljenje na različne načine. Najprej jim naroči, naj nekaj časa kontinuirano pišejo, ne da bi odložili pisala, potem pa jim zaupa nekaj »skrivnosti«, kako sama piše poezijo. S takimi in podobnimi metodami doseže kar precej uspeha, saj na koncu ure nekateri že spremenijo svoj odnos do poezije. Pravi, da je skrivnost v tem, da jim poezijo predstavi z drugih vidikov, ne samo s tistega suhoparnega, »šolskega«.

Tokrat je Bookerjeva obiskala Slovenijo z namenom, da bi v tukajšnji pisateljski rezidenci napisala svojo drugo pesniško zbirko. Na literarnem večeru prizna, da delo ni potekalo, kot je pričakovala. Hotela je pisati o življenju temnopoltih ljudi ter o njihovem današnjem pogledu na suženjstvo, a ji je ob obisku kočevskega pokopališča prvega novembra misel zdrsnila na smrt tete, s katero sta si bili zelo blizu, in tako je začela pisati pesmi o smrti ter razmišljanja o minljivosti, ki bodo, kot kaže, predstavljale glavni tok njene nove pesniške zbirke. Nato prebere nekaj pesmi iz tega sklopa. Gre za opise duhovnih stanj, nakazuje se želja po tem, da bi dojela smrt, da bi se ji približala in jo razumela, poznala njene zakonitosti. Želi vedeti, kaj se dogaja z njeno teto, kaj čuti po smrti. Pesmi so izrazito subjektivne, smrt v njih ni nekaj univerzalnega, temveč osebno doživetje. Še posebej zgovoren v tem smislu je odlomek, v katerem naslika podobe tetinih rok, vprašujoč se, kaj bo njihova funkcija sedaj, ko se je z njimi ne more več dotakniti.

Ob tej pesmi doda, da jo je okolje prevzelo in da ni še nikoli pisala tako, kot tu. V miru, tišini in samoti gozdov je razmišljala o intimnih rečeh, kot je tetina smrt. Hotela pa je napisati tudi erotično pesem, ki jo je prebrala kot zadnjo. Reče še, da ni prepričana, ali je v njej razvidna erotična nota. Opisuje sobo, kakršna je v jutru po odhodu ljubimca. Razpoloženje v njej je morda res bolj zasanjano, čeprav je opazen tudi rahel erotični odtis. 

Govori tudi o svoji mami. Zanjo je napisala blues, katerega vodilna nit je verz »moja mama pozna bolečino« (»My mother knows pain«). V ironični drži opisuje mamino pretirano skrb, po prebrani pesmi pa v šali pove še, da bo to pesem, skupaj s tisto erotično, postavila na konec pesniške zbirke, saj upa, da mama zbirke pesmi tako ne bo prebrala vse do konca.

Njeno vsestransko delo (pravi, da piše, ker želi svetu odpirati oči) obsega tudi igro Catwalk. V muzikalu je skušala predstaviti zakulisje modne industrije. Pove, da je imela pri projektu težave s producenti. Sama se je hotela osredotočiti predvsem na rasizem v modni industriji, a so družno ustvarili predvsem sliko o tamkajšnjih problemih žensk. Tudi s številom igralcev so imeli težave; za to, da bo igra muzikal, pa so se odločili šele sredi dela. Zato pravi, da je to njena prva in zadnja igra, pri kateri je sodelovala. Pove tudi, da je muzikal dober, a da se ji zdi, da bi lahko o tej temi povedala še dosti več.

Zares zadovoljna pa je s svojo skupino kreativnega pisanja Malika's Kitchen. S svojim pozitivnim pristopom do ljudi, ki je dal svojevrsten pečat literarnemu večeru, je Malika Booker oseba, ki lahko drugim posreduje košček literarnega znanja. V njenem stanovanju se vsakih 14 dni zbere peščica pisanja željnih, s katerimi potem pišejo, predelujejo in razpravljajo o poeziji in njenih procesih nastajanja. Izdali so že svojo antologijo A Storm Between Fingers.