Po razstavah posvečenih Mišku Kranjcu in Tonetu Pavčku je tokrat v NUK od 6. novembra na ogled še razstava ob 80-letnici rojstva Lojzeta Kovačiča (1928-2004). Ob tej priložnosti je v Študentski založbi izšla prva posthumno izdana knjiga iz Kovačičeve rokopisne zbirke.

Zaradi obsežnosti avtorjevega opusa so tokrat predstavljene samo prve izdaje njegovih del. V šestih vitrinah so razstavljeni rokopisi, otroške knjige, prevodi v tuje jezike, objave v periodiki ter njegove prevajalske monografije. V dvorani so na dveh panojih razstavljena še priznanja, ki jih je za svoje ustvarjanje prejel pisatelj (med najpomembnejšimi nagradi kresnik leta 1991 za roman Kristalni čas in leta 2004 za roman Otroške stvari), na hodniku pred dvorano pa je šest vitrin, kjer so razstavljene periodične publikacije, ki so namenjene vsakodnevnim obiskovalcem Narodne in univerzitetne knjižnice. Dr. Mihael Glavan, kateremu je pri organizaciji razstave pomagala oblikovalka Vesna Vidmar, pravi, da je ta skromna, a vendarle »začetni decenten hommage velikemu avtorju«.

Lojze Kovačič se je rodil v Baslu očetu Slovencu in materi Nemki. Ko je oče leta 1938 zavrnil slovensko državljanstvo, je bila družina izgnana in se je preselila v Kraljevino Jugoslavijo. Zamenjava meščanskega, izrazito urbanega okolja za ruralno dolenjsko okolje očetove rodne vasice Ciglenica je bila za Lojzeta izjemno travmatična in se je kasneje odražala tudi v njegovem literarnem ustvarjanju. Sam avtor pravi: »Rodil sem se v Baslu, na svet sem prišel v vasi Ciglenica.« Očetova smrt leta 1944 ga je zelo pretresla, kasneje pa je te svoje občutke ovekovečil v svojem prvem romanu Deček in smrt (1968). Po končani vojni je nova jugoslovanska oblast Kovačičevo mamo in sestro s hčerami deportirala v taborišče za begunce v Avstriji, njega pa so pustili ostati v Sloveniji, ker je edini znal slovensko, vendar zaradi politično nespodobnega obnašanja brez bivališča in kakršnihkoli denarnih prejemkov. V konflikt z oblastjo je prišel tudi na obveznem služenju vojaškega roka, zavoljo česar so ga premestili v kazensko enoto. Po vrnitvi v Ljubljano je začel delati kot novinar, toda le za kratek čas. Leta 1957, ob objavi delov njegovega romana Zlati poročnik v reviji Beseda, je oblast še enkrat ovadila tako njega kot tedanjega urednika Cirila Zlobca in revijo tudi ukinila. V tem obdobju, leta 1962, je končal tudi slavistiko in germanistiko na Pedagoški akademiji. Ponoven spor z ideologi komunistične partije je doživel leta 1963, ko je zaradi satirično obarvanega članka še enkrat izgubil službo. Takrat se je zaposlil kot umetnostni pedagog v Pionirskem domu v Ljubljani ter se tam vse do upokojitve leta 1989 ukvarjal z lutkovno in s književno vzgojo.

Pisatelj je svoje pisanje opisal z le enim stavkom: »Pišem iz krvi, iz poželenja, iz pohotnosti, iz gadjega gnezda, iz harmonične sfere«. Pod vplivom Joyca je Kovačič iz prvega obdobja moderniziranega socialnega realizma prešel bliže moderni prozi, kjer je celotno dogajanje popotovanje v junakovo psiho, zunanji svet pa se upošteva samo še kot predmetnost, ki je del človeške subjektivnosti. Veliko vlogo dobijo sanje, vizije, simboli in halucinacije. Med najpomembnejša dela spada roman Prišleki (1984-1985), v katerem pisatelj skozi oči mladostnika popisuje svoje spomine od leta 1938 do 1948. V romanu Resničnost (1975) pa skozi avtobiografski lik Čata raziskuje ujetost v čas in prostor ter ujetost v čas, ki je že minil, in ki je še močnejša od prvih dveh. Pomembnejša dela so še romani Deček in smrt, Pet fragmentov in Kristalni čas, cikel črtic Ljubljanske razglednice in zbirki novel Ključi mesta ter Sporočila v spanju. Kot veristični pripovednik je v pisanju  ubral pot seciranja lastnega spomina in vsakič znova težil k skrajni natančnosti opisov do najmanjših podrobnosti.

Razstava bo na ogled do 29. novembra.