Petek, 7. november 2008
Gorí poezija - Simpozij o pesniku Danetu Zajcu, torek, 28. oktober 2008, Cankarjev dom Ljubljana

Zasedba tokratnega simpozija ni bila tako akademsko (beri tudi ironično) obarvana kot tista na simpoziju posvečenem F. M. Dostojevskemu; marsikateri prispevek se je zdel metodološko ohlapnejši, na mestih tematsko preveč nasplošno zasnovan, zato pa gotovo bolj prijazen do poslušalcev.

Nekaj predstavljenih tekstov je temeljilo na osebnem doživljanju Zajčeve poezije, kar je po svoje razumljivo, saj se je avtorjev opus, zaradi svoje teže v slovenskem literarnem prostoru, vestno reflektiral in analiziral sproti, tako da se včasih res zdi, da je bilo o Zajcu (s teoretskega vidika) napisano že vse; več inovativnosti in svežega vetra bo prinesla šele določena časovna distanca, kar pa ne pomeni, da so bili predstavljeni referati samo obnavljanje znanega oz. vsebinsko neinformativni - nasprotno, razširili so receptivni spekter avtorjevega opusa na problem uprizarjanja njegovih dram (Meta Hočevar), vprašanje lirskega subjekta (Darja Pavlič), navezavo na »nadčasovno komponento pesništva« (Neža Zajc je ustvarjanje Daneta Zajca sopostavila s poezijo Puškina) ter na kulturološko študijo o vprašanju ideološke neprimernosti Požgane trave na primeru pesmi Jalova setev (Mojca Pišek).

Zanimivo antinomijo sta tvorili predavanji Mete Hočevar in Neže Zajc, ki sta kljub različnemu pristopu skušali vsaka na svoj način definirati (ali vsaj locirati) izvor tiste skrite komponente (Neža Zajc jo je označila kot »nadčasovno«, pri Meti Hočevar pa je vezana na subjektivno recepcijo bralca), ki omogoča in vzpostavlja pesniški diskurz. Prispevek Mete Hočevar se je osredotočil na moment srečanja poezije z gledališčem, prilagajanje vezane besede (več kot besede - jezika »iz zemlje«) zakonitostim prostora, njeno umeščanje v materialno prostranstvo in posledično materializacijo besede. Hiše, ki »govorijo ljudi«, pomenijo metaforizacijo prostora, sopostavljanje njegovega ritma z ritmom glasbe, ki je ritem pesmi. Na tej točki se Zajčeva dramatika zbližuje s filmskim ustvarjanjem Andreja Tarkovskega (Stalker, Solaris, Nostalghia - ko prostor postane pesem oz. ko »poezija riše dom«), paralele pa lahko povlečemo tudi v izpraznjenem, postapokaliptičnem vzdušju, ki obvladuje njuno prostranstvo. Hočevarjeva je prek osebnodoživljajske perspektive razvila pomen in pomembnost intuitivnega dojemanja poezije ter mu dala prednost pred teoretsko-analitičnim pristopom, ki ga je malo kasneje ubrala Neža Zajc. Ta je s hermenevtično metodo detajlno razdelala podobnost med Puškinovo in Zajčevo poezijo, pa tudi med njunim pesniškim credom (Zajc naj bi v mladih letih zelo rad bral Puškina, mnogo njegovih pesmi je znal na pamet). Kepo pepela je primerjala s Puškinovim Prerokom, Vrt pa z Ančarjem ter ugotovila, da je v prvem primeru Prerok podstat Kepe pepela (Zajc nadaljuje, kar je v svoji pesmi začel Puškin), medtem ko druga komparacija razkriva problematičnost razumevanja same vloge pesnika (ki ga v obeh primerih pooseblja izraženi lirski subjekt), ki je - kot nosilec vrednot - obsojen na smrt v trenutku, ko izpolni svoje poslanstvo. Vrednote, ki jih širita, so namreč take narave, da ljudem razkrivajo nedoumljivo bistvo, ki mora zaradi usodnosti svoje vsebine (»odrešitve ni«) ostati skrito, prikrito, zamegljeno; množice ne morejo sprejeti Resnice (ta je v domeni pesnika, ki ima edini moč, da jo lahko presene, čeprav ga to družbeno odtuji), zato pesnika izločijo iz svoje srede ali - še huje - obsodijo na smrt. Za podoben komparativni postopek se je odločil tudi Niko Grafenauer in analiziral tanatalizacijo erosa (mogoče pa erotizacijo tanatosa?) pri Danetu Zajcu (Dotik) in francoskemu pesniku Jeanu Daivu (pesem Décimale blanche), ter ju na trenutke tako prepletel, da je bilo težko razbrati pri katerem od obeh se telesnost prevrača v breztežnost in pri katerem se uteleša čutna resničnost.

Kar se tiče formalne plati nastopanja lahko kot zgleden primer predstavitve izpostavimo Darjo Pavlič, ki ji je občinstvo, ne samo zaradi razločne dikcije in točno odmerjene dolžine besedila, ampak tudi jasno razčlenjene in koncizno predstavljene teme (Lirski subjekt v poeziji Daneta Zajca) brez težav sledilo; nekoliko manj zgleden je bil pristop Borisa A. Novaka, ki se je v tekstu z naslovom Moja srečevanja z Danetom Zajcem predolgo pomujal pri sintagmi moja srečevanja in premalo pri tisti drugi, za simpozij skoraj najpomembnejši, Danetom Zajcem ...

Namera Študentske založbe, t.j. preprečiti, da bi po smrti zatonilo v pozabo še eno veliko ime slovenske poezije (kot se je zgodilo Hiengu, Vodušku), je častna in kot taka ponovno dosegla svoj namen; prav tako je v slovenskem literarnem prostoru že (pre)dolgo čutiti epistemološko pomanjkanje zaradi neizdajanja zbranih del posameznih avtorjev pretekle in polpretekle zgodovine. Pospremiti izid knjige s simpozijem res zveni kot sofisticirana marketinška poteza, toda dokler gre za promocijo dobrih del in dokler vsebinska plat simpozijev temelji predvsem na znanstveno-raziskovalnem delu in ne prodajanju puhlic, so takšne poteze zelo dobrodošle! Ana Geršak