V torek, 30. septembra, je mešana igralska zasedba v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma odigrala še eno v vrsti nepreglednih ponovitev Shakespearovega Viharja. Igra v režiji Vita Tauferja je nastala v koprodukciji štirih gledališč (Drame, Slovenskega mladinskega gledališča, ljubljanskega Cankarjevega doma in Stalnega slovenskega gledališča iz Trsta) in se ponaša s titulo najobsežnejšega gledališkega projekta pravkar začete sezone; obetajoče reference je še dodatno popestril podatek o živi glasbi (instrumentalno-vokalna zasedba s pianistom Andrejem Goričarjem in pevskimi vložki igralcev, predvsem Lare Komar) ter pasaže plesnega ansambla.

Shakespearova igra Vihar je kontroverzna na več ravneh; prva in najočitnejša dilema se vrti okrog žanrske oznake, saj jo je avtor podnaslovil kot komedijo, vsebuje pa tudi očitne elemente romance. Zaradi navidezne vsebinske lahkotnosti je delo po letih pozabljenosti zaživelo šele v 19., 20. stoletju, ko so jo nekateri začeli proglašati celo za najboljšo Shakespearovo dramo sploh. Vihar je pastiš, v sebi združuje prvine tedaj aktualnih dogodkov (brodolom pri Bermudskem otočju 1609), preteklih literarnih tekstov in teoretskih razprav (Erazem, Martyr itd.). Obenem gre za igro, ki vzpostavlja srednjeveško predstavo gledališča kot sveta (Theatrum Mundi): deske, ki pomenijo življenje, in hkrati več kot to: deske, na katerih se odvija življenje samo (»Prosperov otok je svet ali pa gledališke deske,« zapiše v Esejih o Shakespearu Jan Kott). Prospero je prototip režiserja, ki z obiskovalci otoka uprizori predstavo, metaforo življenjskega cikla – svet je pahnjen v kaos, red je iztirjen, stihija za trenutek prevlada nad civilizacijo. Toda le za trenutek, iluzija, ki jo je s svojo čarovnijo ustvaril Prospero, se razblini, konec je srečen. »Čar je izgubljen.«

Okrog Viharja se je razbesnela prava medijska ujma. S podobnim artističnim pompom je Taufer pred dvema letoma v koprodukciji lansiral Evripidove Bakhantke, kjer je v stranski dramski&glavni plakatni vlogi »blestela« s krvjo zamazana Helena Blagne. Bakhantke so na slovensko gledališko sceno vdrle z medijskim truščem in se, kmalu po premieri, pogreznile v molk, kar je po svoje presenetljivo, saj je bila predstava estetsko in kompozicijsko bolj dovršena od Viharja. Med obema predstavama teče niz vzporednic, od tiste dvojne kodiranosti, ki predstavo na eni stani umešča v sodoben kulturno-politični prostor, na drugi se spogleduje z elementi opernega spektakla, brodvejskega mjuzikla in čistega gledališkega kiča, vse do detajlno izrisane koreografije, scenografije, kostumov in plesnih odlomkov, tako da bi v obeh primerih lahko brez pomislekov začeli govoriti kar o tauferjanskem magičnem gledališču, če ... Če ne bi nastopil usodni »če«.

Tauferjevo gledališče, vsaj v omenjenih predstavah, zagotovo temelji in zavestno producira elemente magičnega, k njihovi kreaciji pa so že od začetka usmerjeni vsi gledališki prijemi, začenši z arhitektoniko odrskega prostora. Takoj je mogoče opaziti, da se je Taufer v svojem gledališkem razvoju od razčlenjene interpretacije dramskega besedila pomaknil v smer gledališča kot forme; če je nekoč Tauferjeva predstava temeljila predvsem na lucidni in drzni aktualizaciji teksta (če se osredotočimo na produkcijo zadnjih nekaj let): takšne so bile predstave Plešasta pevka, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Županova Micka, Čakajoč Godota, Don Juan, Hamlet, Sen kresne noči, Učna ura pa še katera, je v zadnjih letih v ospredju režijskega interesa teatralizacija prostora, specialni učinki, gib. Na meji eksperimenta so bili Tarantinovi Stekli psi, kjer se je Taufer v uprizoritvi očitno, ampak uspešno spogledoval s filmskim kodom.

Kakor izvorno besedilo je tudi sama uprizoritev kolaž/preigravanje različnih že videnih filmskih gag prizorov, na trenutke se celo zdi, da je Taufer iskal navdih pri disneyanski komiki (ples rož, paradižnikov in senenih kopic … ali so bile tisto metle?!?), posodobljeni Rozmanov prevod pa omenjene učinke še potencira. Morda je res, da Rozmanova interpretacija, če jo sopotavimo z Župančičevo prepesnitvijo, z vnašanjem pogovornih izrazov degradira (gre seveda za vprašanje po čigavem kriteriju) Shakespearov izvirnik in tekst spreminja v burlesko, toda nenazadnje – zakaj pa ne? Pri preigravanju Shakespearovih dram bi bilo nesmiselno in celo tragično na vsak način in za vsako ceno obujati avtentično gledališko preteklost, saj je dramsko besedilo učinkovito le, če lahko zmeraj znova zaživi tukaj in zdaj.

Pri sami uprizoritvi se mi je zdel bolj problematičen uprizoritveni prostor: iluzija, ki bi se morala polno razcveteti prav v tako pravljični igri kot je Vihar, se zaradi prostorske realnosti Gallusove dvorane zmeraj znova razblinja, ukinja in nikakor ne more polno zaživeti. Gledalec se ne more potopiti v predstavo, zavest (morda hotena?) o jasni meji med odrom in parterjem je deziluzorna; že res, da Vihar deluje po principu igre v igri, toda ta postopek naj bi se udejanjal znotraj odrskega prostora, če pa bi že presegel prag četrte stene, bi moral ta preskok izvršiti drugače. Žal je v Tauferjem Viharju »čar […] izgubljen«.