Ko se odpraviš v alternativno gledališče, se vnaprej pripraviš, da ne bo vse natančno in urejeno. A vendar pričakuješ, da ne bo zmešnjave z uro začetka predstave. Čeprav je tako v Delu kot na spletni strani gledališča in v gledališkem sporedu pisalo, da bo predstava ob 21h, sem bila nemalo presenečena, ko sem prišla in izvedela, da je začetek ob 22h, vendar se to lahko prišteje na račun potrebe mladih ustvarjalcev za neformalnim, nekonvencionalnim in nekonformističnim pristopom, pa  tudi k pomanjkanju sredstev, ki jih je država pripravljena prispevati inovativnim projektom.

V spominih sem se vrnila v svoja študentska leta in (relativno) strpno počakala predstavo. Ob desetih se je porta končno odprla. Dvorana je bila polna, med občinstvom je bilo moč videti tudi starejše obraze, prevladovali pa so študentje. Če se gledališče Glej ne more pohvaliti s svojimi prostori in relativno točnostjo, se nedvomno lahko pohvali s kakovostjo svojih projektov. Pa vendarle ni nikoli vse popolno, recenzenti pa pogosto iščemo le napake.

Sen 59, v režiji Tatjane Peršuh, je predstava koncipirana kot z emocijami nabito potovanje skozi spomine in sanje. Poetičnost besedila, ki skuša problematizirati odnose med moškim in žensko, norostjo in normalnostjo, ter meje ljubezni in meje intimnosti, odpira številna vprašanja o medčloveških odnosih v današnjem svetu splošne odtujenosti. Kot osrednji motiv prepoznavamo vprašanje obvladovanja poplave občutkov, ki se porodijo, ko nam nekdo prizna, da smo del njegovih sanj. Maske vljudnosti, ki nam preprečujejo odkritost in nas zapirajo v lupino svojega jaza, so tisto, kar želi Tibor Hrs Pandur v prvencu razkrinkati in pokazati, koliko moči je potrebne, da bi se le-te razletele v koščke in razkrile krhkost, ki je, kot pravi avtor sam, "edino stanje vredno katarze."

Igralski dvojček Nina Ivanišin in Vito Weis je svojo nalogo izpolnil več kot odlično. Z veliko energije sta se mlada igralca spustila na pot premagovanja najglobljega človekovega strahu, da nas drugi človek ne bi razkril v naši krhkosti in šibkosti, ko ne moremo skrivati čustev, ker nekoga tako ljubimo, da naša vsakdanja varnostna lupina zaradi tega neizogibno razpade.

Tekom enourne predstave smo lahko uživali v vsakem trenutku njunega razdajanja, podoživljali njuno brezmejno ljubezen in ustvarjali mreže pomenov, ki nam jih je avtor hotel nakazati z umeščanjem zgodbe v zdaj že skoraj davno preteklost samega konca petdesetih let, ko se je zahodni svet hotel osvoboditi tabujev in nesmiselnih zavor in se prepustiti erupciji čustev in dolgo zatirane seksualnosti, ki je ni bilo več moč ustaviti.  

Mreže pomenov pa so se tokrat vandarle zapletle. Medtem ko zgodba svoj ekstatičen vrhunec doživlja že v prvem dialogu (kar je tipična napaka mladih avtorjev vseh žanrov), ko On odkriva Njej, da je predmet njegovih sanj in tema njegove drame, nas naprej skozi predstavo peljejo le zelo poetične besedilne variacije in igre (sicer odlično napisane), ponavljajoči se koncepti brez jasne medsebojne povezanosti in nenazadnje do konca neučakana ljubezen. Ambiciozno zastavljeno besedilo žal ne izkorišča vsega svojega potenciala, verjetno tudi zato, ker, kot se to skoraj praviloma dogaja pri (še enkrat poudarjeno) mladih avtorjih, ta želi ves svoj notranji svet razdaniti že v svojem prvencu. Medtem ko predstavo lahko vidimo kot odlično izhodišče za še vsaj tri odlične nove drame, pa se zdi v le en kontekst strnjeno besedilo  preobsežno in kljub svoji intenzivnosti in energiji malce razvlečeno.

Tudi bela scenografija in kostumi, ki naj bi nakazovali stanja onkraj razuma, so se odlično podali besedilu, medtem ko je s tiskanim vzorcem oblepljen oder, ki je opozarjal na neprestani duh v gibanju in razmišljanju in erupcijo misli in čustev, izjemna izbira, ki je prizor naredila popoln.

Po prvih nekaj minutah predstave sem ugotovila, da se je čakanje splačalo. Po eni uri, ko se je predstava končala, sem poskušala iz številnih pomenskih koščkov narediti mozaik; ko se je z enotedenskim zamikom spominjam, pa čutim, da sem bila obsijana z močno svetlobo, ki  je nenadoma ugasnila in kar hitro izginila iz spomina.  Olga Brezovar

Povezave:

Preboj mladih avtorjev v Gledališču Glej (rtvslo.si)