Sobota, 27. september 2008
Mednarodni literarni festival Vilenica, okrogla miza "Živeti kot avtor danes v Sloveniji", četrtek, 25. september 2008, Jazz klub Gajo, Ljubljana
V okviru 23. mednarodnega festivala Vilenica je v četrtek, 25. septembra 2008, v prostorih Jazz kluba Gajo potekala okrogla miza z naslovom Živeti kot avtor danes v Sloveniji. Slavko Pregl, predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP), se je pogovarjal z Manco Košir, vidno kolumnistko in promotorico literature, Vladimirjem Kavčičem, uglednim avtorjem in aktivnim udeležencem literarne politike, ter Marijanom Dovićem, raziskovalcem literarnih in glasbenih vprašanj. Sproščeno vzdušje na začetku razprave se je kmalu sprevrglo v gorečo debato, ki je hlepela po kolektivnem duhu avtorjev. Na žalost pa piscev ni prišlo kaj dosti in je zato razprava ostala zgolj na teoretični ravni, brez pravega vzvoda za akcijo, ostala je odvisna od nekaj novinarjev in par razgretih literarnih src.

Najmlajši sogovornik okrogle mize, Marijan Dović, je razpravo razširil in podal nekaj informacij o tem, kako se je, zgodovinsko gledano, literatura vpenjala v ekonomsko mrežo, s čimer se je ukvarjal tudi v svoji knjigi Slovenski pisatelj. Ugotovil je, da so imeli že pisci razsvetljenstva neko neodvisno ekonomsko bazo in da je bil literarni sistem nerazvit vse do marčne revolucije. Z vzponom medijev v drugi polovici 19. stoletja se je po njegovih besedah začela profesionalizacija pisateljskega poklica v treh fazah; pisatelji, ki so se preživljali z novinarstvom, pisatelji, ki so se ukvarjali z metaliterarnimi besedili in pisatelji, ki so se preživljali s pisanjem, torej popolnoma profesionalno. V obdobju moderne je kot velikega borca za profesionalizacijo pisateljskega poklica izpostavil Ivana Cankarja, ki je s terjatvijo honorarjev in z izpostavljanjem pisatelja kot moralne avtoritete višal status avtorja in literature. Z razvojem založniškega sistema je pisatelj postal del tržne kulture, v kateri literatura kroži kot tržni produkt.

V zvezi s tem, da je bila literatura v preteklosti vedno financirana iz drugega vira in da je prišlo do popolne profesionalizacije zgolj v zadnjem času (na primer  v Ameriki, v Sloveniji ne) se je zdel zanimiv predvsem Kavčičev ugovor, češ da na literaturo ne smemo gledati kot na literaturo v ekonomskem prostoru, ker podelimo ekonomskemu prostoru a priori neko višjo pozicijo. Poudaril je, da ne smemo misliti zgolj ekonomsko, da ne smemo misliti skozi denar in da je kapital povsem relativna vrednota, ki jo je mogoče spremeniti, saj ni nič absolutno nujno. V nadaljevanju razprave je Slavko Pregl, ki si kot predsednik DSP prizadeva za boljši položaj avtorjev in društva, šel še dlje in dodal, da bi lahko ekonomijo vrednotili literarno in da ekonomske postavke niso edini kriterij. Ne zdi se mu prav, da od knjige živijo vsi drugi razen piscev.

Problem je torej v samem jedru naših vrednot. Pojavi se v trenutku, ko privzemamo kapital kot vrhovno vrednoto, okoli katere formiramo svoje življenje. Ni potrebno razvrednotenje ekonomije, pač pa višje vrednotenje umetnosti kot nosilke duhovnih vrednot in absolutno porušenje hierarhije kapitala. Na splošno velja, da je socializem propadel zaradi slabe ekonomije. Pa kapitalizem ne bo zaradi pomanjkanja duhovnih vrednot? Očitno bo treba več žrtvovati- s potrjevanjem, da je denar prva dobrina, mu avtomatično podelimo prvo mesto v družbi.

Manca Košir je v debati naredila pomemben obrat in obrnila pozornost predvsem na pisateljevo aktivnost. ''Akcija, akcija'', je klicala razvneta in se žalostila nad dejstvom, da med poslušalci dejansko ni bilo več kot pet pisateljev. Opozarjala je, da so pisatelji sami odgovorni za svojo pozicijo, da se morajo združit in z ostalimi literarnimi privrženci delovat na promociji literature. Zdi se ji, da je čas, da se zbudi sindikalni, cehovski duh in se bori za delavske pravice, da je čas, da nehamo kriviti ostale za svoj položaj. Vmes med temi željnimi vzkliki je prebrala odlomek iz knjige Neškropljene limone Miha Pintariča in dodala, da v literaturi najdemo marsikatere odgovore. Vendar očitno cehovski duh ni motiviran. Pomembno se mi zdi poudariti, da v razpravi ni šlo za socialistične vrednote proti kapitalističnim, pač pa predvsem za stisko duhovnih vrednot nasproti materialnim.

Pomemben zgodovinski moment, ki ga je v nadaljevanju izpostavil Slavko Pregl, je dejstvo, da je država takorekoč čez noč ukinila zakon o založbah, s tem dejanjem so državne založbe v hipu postale privatne, državni kapital pa kapital neke privatne firme. V tem vidi radikalno napako. Zdaj se dogaja predvsem to, da založbe delujejo samovoljno in pogosto ne naredijo skoraj nobene promocije za knjigo. Manca Košir je ob tem izpostavila Študentsko založbo in založbo Miš kot dve s korektnimi prizadevanji za razvoj knjige. Dodala je še, da množični mediji večkrat podprejo tuja dela kot slovenska in s tem kažejo nesamozavest in uslužnost našega naroda. Promocijo slovenske kakovostne literature vidi kot njihovo dolžnost. Neodgovornost slovenskih množičnih medijev, ki vplivajo na neenakomerne pisateljske zaslužke, se kaže na primeru, ki ga je navedel Slavko Pregl in sicer, da je avtorica J. K. Rowling v Sloveniji za cikel knjig Harryja Potterja zaslužila približno toliko, kolikor je zaslužil Kajetan Kovič za svoj življenjski opus. Primerjave zaslužkov so nesorazmerne tudi na državni ravni, saj naj bi denar porabljen za 300m avtoceste zadostoval za 200 avtorjev za 20 let plače po sedanjih merilih.

Debata se je več ali manj zaključila s tremi konstruktivnimi predlogi Slavka Pregla za izboljšanje položaja avtorja: z uvedbo umetniške davčne izjeme, povečanjem zneska za knjižnično nadomestilo, ter z univerzalnim avtorskim dohodkom. Potrebno pa je oprezati tudi za priložnostmi, kot je recimo ta, da bo Slovenija evropska prestolnica knjige leta 2010 in možnostmi, da avtorji skupaj uveljavijo višji status literature v Sloveniji. Jasna Zavodnik

Povezave:

Popoldan litovske književnosti