"Kaj pa na tem svetu, lepo prosim, ni drama? Drama je buren, vznemirljiv, silovit, pretresljiv, napet, usoden, žalosten ali tragičen posamezen dogodek," piše Dušan Jovanović v svojih esejskih zapisih Svet je drama, knjigi, ki so jo davi razglasili za najboljše esejistično literarno delo minulih dveh let.

In malce drame je tudi v vsakršni razglasitvi nagrad, tudi ko gre za literarne. Napetost pred razglasitvijo so včeraj mehčali kar nominiranci sami z branjem svojih del. Po literarnem večeru pa je žirija v sestavi Jelka Ciglenečki, Milček Komelj, Manca Košir, Edvard Kovač in Ivo Svetina le razglasila lavreata. Izbirali so med petimi esejisti. Poleg Jovanovića so se za Rožančevo nagrado potegovali še Viktor Blažič z delom Vsi naši prevrati, Ženja Leiler z Zapisi in zapiki, Dean Komel z zbirko esejev Humanistični pogovori in Miha Pintarič s knjigo Neškropljene limone.

Dušan Jovanović se je rodil v Beogradu prvega oktobra 1939. Leta 1952 se je preselil v Ljubljano, doštudiral angleščino in francoščino ter zatem vpisal študij režije na AGRFT. Konec šestdesetih let je bil eden od ustanoviteljev (in direktor) Gledališča Pupilije Ferkeverk, v začetku sedemdesetih soustanovitelj in direktor Eksperimentalnega gledališča Glej, konec sedemdesetih pa do srede osemdesetih pa je vodil umetniški program Slovenskega mladinskega gledališča. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval režijo. Konec devetdesetih let se je uveljavil tudi kot pisec kolumn, hkrati pa se je posvečal najrazličnejšim gledališkim projektom. Od leta 2005 pa je tudi predsednik Prešernovega sklada. Piše avantgardno, groteskno satirično in parodistično dramatiko, ki je tesno povezana z gledališčem in režijo. Za svoje gledališko delo je prejel že deset Borštnikovih nagrad, Rožančeva nagrada pa mu je prinesla tudi prvo literarno zmagoslavje. V knjigi Svet je drama, ki je lani izšla pri Mladinski knjigi, piše o raznorodnih temah, na primer o razpadu Jugoslavije, medijski sceni, politiki, gledališču.

»Jovanović je s svojimi zapisi ustvaril zbirko sijajnih esejev, napisanih v splošno umljivi obliki, pri čemer posveča vso pozornost tudi jeziku in se (znova) izkaže za mojstra, skoraj klasika, saj mu stavki nikdar ne pobegnejo, se skrivijo ali celo zamotajo, da bi jih le s težavo razbirali, so tekoči in nekako lahkotni, pa čeprav govore ne le o šminki, ampak tudi o krvi, zlasti o krvi.« S temi besedami je svoj izbor utemeljila žirija, ki bo dobitniku nagrado slovesno podelila v soboto na Trubarjevi domačiji na Rašici na Dolenjskem.