Poleg nekaterih drugih bolj odmevnih obletnic, slovenski literarni svet letos praznuje tudi stoletnico rojstva  prekmurskega pripovednika Miška Kranjca, ki je ustvaril enega najobsežnejših knjižnih opusov pri nas, saj je že v času njegovega življenja izšlo več kot petdeset leposlovnih pa tudi publicističnih del. V spomin na njegovo ustvarjanje v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani danes odpirajo razstavo, na kateri bo predstavljen izbor iz Kranjčeve bogate literarne zapuščine, ki jo hrani rokopisna zbirka.

Miško Kranjec se je rodil 15. septembra 1908 v Veliki Polani, ki je s svojim kmečko-delavskim okoljem prekmurskih ravnic odločilno vplivala tako na njegovo življenje kot tudi na literarno ustvarjanje. Močan pečat je nanj pustilo tudi nemško zavzetje Prekmurja v času druge svetovne vojne, kjer je kot eden izmed organizatorjev sodeloval v boju proti okupatorju, še toliko bolj pa razvoj socializma kot nove družbene ureditve.

Mladega Miška Kranjca je v pisateljske vode potegnilo že v dijaških letih, ki jih je kot nadarjeni gimnazijec preživel v ljubljanskem Marijanišču, le nekaj let kasneje pa je opustil študij slavistike, da se je lahko popolnoma posvetil literarnemu ustvarjanju, politiki in novinarstvu. V času med obema vojnama je pisal družbenokritična dela na temo socializacije vasi v prekmurskem kmečkem okolju, po drugi svetovni vojni pa je iz socialnega realizma, ki Kranjca šteje za enega svojih osrednjih predstavnikov, segel celo do socialističnega realizma, saj je v svojih romanih poudarjal nove medčloveške odnose v družbi ter slavil osvobodilni boj, v katerem je kot partizan tudi sam deloval. NOB in revolucionarno vrenje v domačem Prekmurju sta ostali njegovi osrednji literarni temi tudi v petdesetih letih, pomemben del njegovega opusa pa zavzemajo predvsem avtobiografska dela, skozi katera je »prepričljivo in zvesto približal dušo in zgodovino preprostega prekmurskega kmeta in njegove zemlje, ki sta bila pred njim v slovenski literaturi skoraj neznana,« kakor so poudarili tudi avtorji tokratne razstave v NUKu. Svojevrstna literarna posebnost Kranjčevega pisanja so močne lirične prvine, ki so ostale del njegovega ustvarjanja vse od samega začetka, ko se je zgledoval predvsem po Ivanu Cankarju, pa vse do opisovanja podob iz svojega življenja.

Poleg izredno uspešnega književnega dela (nekateri njegovi romani so izšli v nakladi 80.000 izvodov, kar nekaj njegovih del pa so prenesli tudi na televizijske ekrane), se je Miško Kranjec ukvarjal še z novinarstvom in založništvom. Bil je direktor Cankarjeve založbe, Ljubljanskega dnevnika in Slovenskega knjižnega zavoda, urednik Prešernove družbe in revije Obzornik, večkratni predsednik Društva slovenskih pisateljev ter od leta 1953 član SAZU. Za svoje politično delovanje je bil večkrat nagrajen z različnimi odlikovanji jugoslovanske države, za pisateljevanje pa je prejel dve Prešernovi nagradi – leta 1964 in 1976.

Pisatelj Miško Kranjec, ki že dolgo sodi v kanon slovenske književnosti, je umrl 8. junija 1983 v Ljubljani, med njegova najbolj znana dela pa sodijo Povest o dobrih ljudeh, Strici so mi povedali, Mladost v močvirju, Kapitanovi in številna druga.

Razstavo, ki bo v razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice na ogled do 24. septembra, je pripravil avtor mag. Marijan Rupert ob sodelovanju oblikovalke Vesne Vidmar, na njej pa bo poleg Kranjčevih literarnih del mogoče videti tudi zbirko pisateljevih portretov fotografa Miška Kranjca mlajšega.

Gaja Pöschl