Petek je bil zadnji dan poezije v Medani, vendar ne zadnji dan festivala: v soboto, 30. avgusta popoldne, se je dogajanje v celoti preselilo v Šmartno, kje je potekalo tudi tradicionalno večerno branje. Toda že petek je bil nomadski: organizatorji so v sodelovanju s Culturaglobale poskrbeli za geografsko popestritev s koncertom Tria Cojaniz-Maier-Gandhi v sosednjem italijanskem mestu Cormons (Krmin).

Oba dopoldneva, tako petkov kot  sobotni, sta bila v celoti posvečena predstavitvi častnih gostov festivala, Larsa Gustafssona in Paula Muldoona. Prvo dopoldne, Zajtrk z Larsom Gustafssonom, na temo »Čas in poezija«, je vodila Tina Košir. Ob tej priložnosti so predstavili tudi Gustafssonovo pesniško zbirko Ne prej ne potem/Ne zdaj ne potem (odvisno od tega ali berete naslov na ovitku ali na platnicah), ki je izšla v novi, »medanski« liniji poezije pri Študentski založbi.

Gustafsson je, tako kot Boris Pahor, dolgoletni plurikandidat za Nobelovo nagrado ter – po Augustu Strindbergu, Selmi Lagerlöf in Astrid Lindgren – tisti švedski avtor, ki je požel največ slave tudi onkraj domačih meja. Poleg poezije piše še kratke zgodbe, eseje in romane; pri Cankarjevi založbi je leta 2001 v zbirki »XX.stoletje« izšla Čebelarjeva smrt (1978) – gre za zadnjega v seriji petih romanov družbeno-kritične vsebine iz cikla Razpoke v zidu (»Sprickorna i Muren«), prek katerih avtor raziskuje soočanje posameznikov z neobvladljivimi, neprijetnimi, ireverzibilnimi dogodki (čebelar iz romana boleha za neozdravljivim rakom) in njihovo reakcijo nanje: beg v osamo ali distorzijo svojih največjih želja. Čeprav je Čebelarjeva smrt doživela lep mednarodni uspeh, je Gustafssonu največ priznanj doprineslo pesniško ustvarjanje, in to v takšni meri, da ga je britanski literarni kritik Harold Bloom uvrstil v seznam zahodnega kanona.

Poezija Larsa Gustafssona prevprašuje vlogo in pomen časa, ki se v vezani besedi izraža prek dolžine (kot sopomenke trajanja) in je zajeta v pesniški obliki; s formalnim ustrojem zapisa pa se krog sklene z jezikom, ki – ne glede na to ali obstaja kot pisana ali govorjena beseda – kot »konzervans« v večnost ohranja in prenaša neke elemente, ki bodo kasneje, v aktu branja in vsakičnega novega prebiranja, osmišljeni z institucionaliziranim in individualiziranim dekodiranjem. »Noben stavek še nikoli ni izrazil kakšne misli. Fonetični znaki in pomeni nimajo svojega notranjega smisla. /…/ Znak lahko dobi smisel izključno zato, ker smo mu ga mi takega določili. Ali če se bolje izrazim, ker mu ga je zgodovina takega določila.« Pesniška oblika je način urejanja elementov v določeno zaporedje, sredstvo kodiranja, bi lahko rekli, ki kasneje med branjem usmerja proces razbiranja, luščenja sporočila. Pri tem forma predpostavlja dolžino. »Pesem, prebrana pesem, je proces, ki zavzame prostor v času.« Čas (trajanje, zajeto v dolžini) je oblika. »Pri večini tistega, čemur rečemo poetična oblika, [gre] za oklepanje trenutka.« Gustafssonova poetika je do kraja premišljeno strukturirana.

                                                                      *

Na zadnjem medanskem branju so svojo poezijo prebirali Čeh Milan DÄ›žinský, Marcello Potocco, letos kot prvi slovenski pesnik na branju v Medani ter valižanka Zoë Skoulding. Ta je poezijo predstavila kot glasbeno-bralni performans in vanj vpletla glas svojega prevajalca Gregorja Podlogarja: temačna, gotska spremljava se je dobro prepletla s katastrofično, postapokaliptično, zajčevsko vsebino njenih pesmi. Mnogo manj apokaliptičen in bolj intimističen je bil pesnik Jan Wagner iz Nemčije, pobudnik panpoetične in plurilingvistične poeme, h kateri bi vsak od letošnjih gostujočih pesnikov prispeval kakšen verz: projekt bo objavljen (ko in če bo končan) na uradni spletni strani festivala.

Kot zadnji (zdaj smo res prepričani, da gre pri teoriji zarote sladko na koncu za festivalsko paradigmo!) se je predstavil tudi eden izmed dveh častnih gostov dnevov poezije in vina, Gustafsson. Ta je leta 1981 prestopil v judovsko vero, zato gotovo ni bilo naključje, da so takoj za njim na oder stopili Vita Mavrič s člani kvarteta Akord) in med poslušalce razdelili glasbene Mandeljne in rozine, cvetober »židovskih šansonov« (klezmer), ki pojejo »o času, ko se je po Evropi še širil duh mandeljnov in rozin« (posnetek nekoliko slabše kakovosti najdete tukaj;).

Kako je bil zadovoljen s slovensko izvedbo klezmorim, Gustafsson ni povedal. Zagotovo pa je bil v času koncerta dobro razpoložen: ljubitelji poezije, ki so se v petek zbrali v Medani, so njegovo poezijo zelo dobro sprejeli – ploskanje se je zvrstilo skoraj za vsako prebrano pesmijo (čudo, ki se je v preteklih dneh zgodilo le še dvakrat). »Čustva najdemo tam, kjer so ljudje,« je v eseju O obliki in prosti obliki zapisal švedski gost. Tisti večer se je pred Gradnikovo domačijo res zbralo kar nekaj obiskovalcev … Ana Geršak

Povezave: