Z okroglo mizo Nazaj v prihodnost, na temo odnosa znanosti in umetnosti, so medanovci očitno pričeli točno, saj sva z Ireno, znanstveno raziskovalko in veliko ljubiteljico poezije&glasbe, kljub pritiskanju na plin in relativno točnemu odhodu, prišli nekaj minut prepozno, ko se je pogovor že začel. Ko sva vstopili na dvorišče domačije Klinec, je Marko Peljhan ravno razlagal o včerajšnji razstavi, LADOMIR AB 7ma površina, in se pri tem nekoliko razgovoril o Hlebnikovu.

»Table usode« (drugo ime za razstavljene objekte) popisujejo Hlebnikovo analizo ritma časa: delo ruskega futurista (Bajevski ga sicer označuje kot kubofuturista), s pravim imenom Viktor Vladimirovič Hlebnikov, je še danes predmet debat in raziskav. Njegova dela presegajo dotedanje (in tudi današnje) ozkogledo dojemanje poezije kot zgolj in samo domeno literature: Hlebnikov je svojo umetnost tesno prepletal z znanostjo, predvsem s problemom časovnih zakonitosti. Želel je odkriti zakone, ki bi mu pomagali razumeti – in s tem predvideti – razvoj dogodkov v zgodovini. Prijatelji so mu zaradi tega podelili naziv »kralj časa«. Bil je vizionar, koncept zaumnega jezika je prignal do skrajnih meja in sanjal o »zvezdnem jeziku«, ki ne bo nastal umetno kot esperanto, temveč naravno kot nastajajo jeziki, ter povezal narode sveta. Svoj traktat o zakonih časa je zaključil malo pred smrtjo in ga poimenoval Table usode.

Poleg Peljhana so na okrogli mizi sodelovali tudi filozof Marko Uršič, Mojca Kumerdej in Dražen Dragojević kot moderator. Pogovor je bil zanimiv, vendar mu ni bilo preprosto slediti: udeleženci v razpravi so govorili v (slovenski) angleščini (izjema je bil tu Peljhan), prevajalec pa je povedano kasneje povzel v slovenščini – pogovor bi verjetno tekel bolj tekoče, če bi se odločili za obraten postopek.

Debata se je sukala predvsem okrog Hlebnikova in sodobnega razumevanja pojma utopije (Hlebnikova poema Ladomir nenazadnje govori o spopadu med človeško in božansko voljo v vzvišenem, preroškem tonu, ki napoveduje boljši svet). »Utopija misli« je tisto, kar žene človeštvo naprej, kar rojeva nove ideje. Je stična točka med znanostjo in umetnostjo, »spomnimo se teorije strun,« je poudaril Uršič in preoblikoval zastavljeno vprašanje o tem, kako se znanost vključuje v poezijo; »vprašajmo se raje, kako poezija vstopa v znanost« – in to ne le pri teoriji strun, temveč tudi pri znanstvenem konceptu lepote, ki je lepota v klasičnem pomenu besede, matematična, »renesančna lepota«. Prav v renesansi se je znanost najtesneje združila z umetnostjo v podobi Leonarda da Vincija.

Na koncu je bila Irena vendarle nekoliko razočarana, saj na razpravi nihče ni zastopal hardcore znanstvene strane. »Ni ravno preprosto najti znanstvenega strokovnjaka, ki bi se suvereno gibal tudi v polju umetnosti,« so nama povedali organizatorji; »tisti, ki bi se v tem znašli, pa se vabilu niso odzvali.« Irena mi je kasneje kljub temu podala nekaj imen: Branko Stanovnik in Miha Tišler (oba SAZU-jevca) ter Jana Lukač Bajalo; pa še nekaj znanstveno-umetniških »dvoživk«: Alojz Ihan, Andrej Detela, Aleš Vaupotič, Miha Mazzini. Vprašanje pa je, ali bi se omenjeni koherentno vklopili v razvoj debate v smeri, ki so si jo zamislili in zastavili organizatorji. Pa naslednjič!

                                                                     *

Tudi današnji dan ni bil od muh: popoldne je v Klinčevi domačiji Peter Tomaž Dobrila otvoril razstavo PEGLA (»interaktivno likanje«), sledilo je predvajanje Pevčeve Estrelite in Impro-liga. Ob 20:30 pa se je – tudi tokrat z zdaj že obvezno, tradicionalno zamudo – začelo še eno literarno branje. Tokratni večer je potekal bolj mirno od včerajšnjega in prebrane pesmi so bile manj »monomanične« od tistih, prebranih ob otvoritvi festivala. In to kljub rdeče obarvanim (konkretno&metaforično) pevkam ženskega zbora Kombinat, ki so v dneve poezije in vina vnesle mednarodni revolucionarni duh medvojnih in povojnih viž tipa Le vkup, uboga gmajna!, Bilečanka, Bella, ciao!, Katjuša in kot obvezen del repertoarja seveda Smrt v Brdih.

Brez mono-manije pa se je očitno v branje zarezala nekakšna mono-tonija (samo v branje; v poezijo malo manj): pesniki so svoje pesmi predstavljali resno, zadržano, v komorni drži. Tokrat nihče ni v zrak spuščal origami letalc ali ptičev (Pozo) ali preklinjal mimobrneča kolesa (»Fuck off, motorbyke!« by Sweeney). Otvoritvena mrzlica se je umirila. Poezijo so prebirali Poljakinja Agnieszka Syska, ki za nobeno od pesmi ni našla primernega naslova, zato so bile vse naslovljene »Brez naslova«; Guillaume Métayer iz Francije; Američan Forrest Gander, ki je devetminutno Sarino pesem prebiral ob spremljavi lastne zvočne inštalacije in nastop spremenil v performans (kar je na otvoritvi naredil tudi Unterweger, ki je na oder povabil pozavnista Bertla Mütterja, kar ni bila pametna poteza, saj se je glasbenik izkazal za zanimivejšega od pesnika); svoje pesmi je predstavila tudi Lubica Somolayova iz Slovaške, ki naj bi po programu nastopila v petek. Sladko je obiskovalce ponovno pričakalo na koncu (zdaj že pregovorni dulcis in fundo): bolgarski pesnik Rumen Leonidov je s pretanjeno, ironično poezijo dodobra nasmejal občinstvo in ga pripravil na tisto, kar se je kmalu izkazalo za pravi dogodek večera: če med branjem poezije prostih sedežev ni manjkalo, so se ti kar hitro zapolnili, ko so svojo Ljubezen odpele Sestre. Sodobno, a konec koncev nič manj revolucionarno od Katjuše ... Ana Geršak

Povezave: